LOGO_LUPA_web

Pod lupo: Vedno več otrok na antidepresivih in psihostimulansih?

november 2, 2019
Š.Š.

V zadnjih desetih letih se je število obravnav otrok in mladostnikov s končno diagnozo duševne in vedenjske motnje povečalo za 71 %. Posledično se je povečalo tudi število receptov, izdanih za zdravila za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Zakaj je vedno več otrok in mladostnikov na antidepresivih in psihostimulansih?

71 % več vedenjskih motenj, 50 % več izdanih receptov

V obdobju od leta 2008 do leta 2015 se je število obravnav otrok in mladostnikov s končno diagnozo duševne in vedenjske motnje povečalo za 71 %. V istem obdobju se je število receptov, izdanih za zdravila za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov, povečalo za slabih 50 %. To sta le dva šokantna podatka iz nedavno izdane publikacije Nacionalnega inštituta za javno zdravje z naslovom ‘Duševno zdravje otrok in mladostnikov’ (v nadaljevanju: Publikacija). V analize so vključili podatke otrok in mladostnikov v starosti od 0 do 19 let.

“Šokanten, a ne nepričakovan podatek je, da se je v obdobju od leta 2008 do leta 2015 število receptov, izdanih za zdravila za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov, povečalo za slabih 50 %.”
Vir: Publikacija Duševno zdravje otrok in mladostnikov (NIJZ)

Največje povečanje porabe pri antidepresivih in psihostimulansih

Poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri otrocih in mladostnikih se je po navedbah publikacije v zadnjih letih najbolj povečala pri mladostnikih med 15. in 19. letom starosti, saj je bila leta 2015 za kar 73 % večja kot leta 2008. V tej starostni skupini je bilo izdanih največ antidepresivov, močno prevladujejo dekleta. Pri otrocih med 6. in 14. letom starosti je bilo izdanih največ zdravil iz skupine psihostimulansov. Pri tem prevladujejo fantje, ki so jim ta zdravila predpisana zaradi motenj pozornosti.

Pri fantih hiperkinetična motnja, pri dekletih anksioznost in depresija

Trend tako pri nas kot v tujini je podoben. Pri mladih do 18 let je vedno več zunajbolnišničnih obravnav zaradi duševnih in vedenjskih motenj. Pri fantih gre največkrat za hiperkinetične motnje, pri dekletih pa za anksioznost in depresijo. Pa ne le na porast, strokovnjaki opozarjajo tudi na to, da se začetek resnih duševnih bolezni pomika v vse zgodnejša leta.; že osnovnošolci imajo depresijo, psihoze in osebnostne motnje se pojavljajo že na začetku srednje šole.

Kot namreč navaja Publikacija, so bili otroci, stari do 5 let, na primarni zdravstveni ravni najpogosteje obravnavani zaradi specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju ter zaradi vedenjskih in čustvenih motenj, ki se običajno začnejo v otroštvu in adolescenci. Otroci, stari od 6 do 14 let, so bili najpogosteje obravnavani zaradi vedenjskih in čustvenih motenj, ki se običajno začnejo v otroštvu in adolescenci, specifičnih razvojnih motenj pri govorjenju in jezikovnem izražanju, hiperkinetične motnje, specifičnih motenj pri šolskih veščinah in tikov. Mladostniki, stari od 15 do 19 let, pa so bili najpogosteje obravnavani zaradi reakcije na hud stres in zaradi prilagoditvenih motenj, drugih anksioznih motenj in depresivnih epizod.

Večina otrok in mladostnikov z duševnimi motnjami se zdravi v ambulantah, okoli 300 na leto pa jih hospitalizirajo.

Vzrok: sodoben način življenja

O tem, kaj je danes drugače, da so duševne motnje tako v porastu, smo povprašali nekaj sogovornikov, strokovnjakov s področja otroške in mladostniške psihiatrije. Doc. dr. Hojka Gregorič Kumperščak iz UKC Maribor pravi, da trend, tako pri nas kot v svetu, opažajo že zadnjih 25 let. »Sodoben način življenja, velike spremembe v družbi, v družini, v tempu življenja, v pritiskih – vse to je lahko vzrok porastu duševnih motenj,« pravi sogovornica.

S tem se strinja tudi dr. Metka Kališnik Šavli, pedopsihiatrinja v ZD Kranj, ki pravi, da stroka že dolgo ugotavlja, da je veliko vzrokov v družbi sami, v načinu življenja, ki ga danes živimo; od dinamike v družini do pritiskov v šoli, pričakovanj, zahtevnosti. »Število obravnavanih primerov v zadnjih letih pa je višje tudi zato, ker so se ljudje včasih izogibali obravnavi, danes pa več pomoči potrebnih pride do specialista. Stigme je vedno manj. Ljudje nismo narejeni samo iz telesa, smo tudi iz duše in take težave so človeške. Starši so bolj ozaveščeni, tudi mladostniki drug drugemu povedo, da se pomoč splača, ljudje smo bolj informirani, informacije o pomoči so bolj dostopne, kot so bile včasih,« poudarja dr. Metka Kališnik Šavli.

Povečanje pogostosti motenj ne pojasnjuje tolikšnega povečanja porabe zdravil

»V obdobju od leta 2008 do leta 2015 se pogostost motenj, ki se zdravijo z obravnavanimi zdravili, ni spremenila v tolikšni meri, da bi pojasnila povečano porabo. Možni vzroki so večja sprejemljivost uporabe psihotropnih zdravil med otroki in mladostniki, izboljšano prepoznavanje duševnih in vedenjskih motenj pri otrocih in mladostnikih, slaba dostopnost do nefarmakoloških oblik zdravljenja, zahteva (staršev) po hitrejših načinih zdravljenja ter časovna in kadrovska omejitev izvajalcev zdravstvene dejavnosti,« so zapisali strokovnjaki v publikaciji NIJZ.

–  Število obravnavanih primerov v zadnjih letih pa je višje tudi zato, ker so se ljudje včasih izogibali obravnavi, danes pa več pomoči potrebnih pride do specialista.

–    Zaenkrat je otroških in mladinskih psihiatrov premalo. Posledica so dolge čakalne dobe.

Zdravila vedno skupaj z drugimi oblikami terapije oz. pomoči?

Da je z otrokom nekaj narobe, običajno opazijo v šoli, doma ali v centrih za socialno delo, odvisno od motnje. Otroka ali mladostnika potem po potrebi k otroškemu in mladostniškemu psihiatru napoti pediater. Veliko staršev je prepričanih, da obisk psihiatra pomeni začetek jemanja zdravil, kar naši sogovorniki odločno zanikajo. Vseeno pa ne moremo mimo številk in statistike.

Dr. Metka Kališnik Šavli pravi, da je v pedopsihiatriji zdravil zelo malo, sama jih piše takrat, ko vidi, da drugače ne bo šlo. »Prvo, na kar gledam, je otrokova korist. Ko gredo stvari do škode, potem svetujem staršem z vso svojo strokovnostjo, da je to utemeljeno in dobro, takrat ko je varno in ko je večja korist otroka, potem zdravilo dobijo. Nikoli pa se pri nas ne predpiše samo zdravila brez obravnave otroka, starša, brez ekipnega sodelovanja!« poudarja dr. Kališnik Šavli. Da se zdravil ne predpisuje kar tako vsevprek, kot nekako velja v javnosti, poudarja tudi Gregorič Kumperščakova.

»Vsekakor ne drži, da obisk pri otroškem psihiatru pomeni začetek jemanja zdravil, saj je obravnava kompleksna in je zdravljenje z zdravili le ena od možnih oblik pomoči,« so nam odgovorili na Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo Slovenskega zdravniškega društva. Dodali so še, da naj bi zdravila za zdravljenje duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih predpisal le otroški in mladostniški psihiater, drug zdravnik pa le v primeru podaljšanega zdravljenja in ob njunem dogovoru, pooblastilu oz. sodelovanju. Težava pa je, ker je otroških in mladostniških psihiatrov premalo.

Luknja v zdravstvenem sistemu: premalo strokovnjakov, predolge čakalne dobe

Stanje se v zadnjih letih izboljšuje, a nekatere regije (Prekmurska) še danes nimajo niti enega otroškega in mladinskega psihiatra. Posledica pomanjkanja strokovnjakov so dolge čakalne dobe, čaka se tudi leto in pol, po besedah nekaterih staršev, s katerimi smo se pogovarjali, pa te resno in hitreje vzamejo le, ko rečeš, da ima otrok samomorilske misli.

»Zaenkrat je otroških in mladostniških psihiatrov premalo, prihajajo mladi specialisti in v nekaj letih nas bo dovolj, če bo naša država znala mlade zdravnike zadržati, saj v zadnjih letih vedno pogosteje odhajajo v tujino. Marsikatero težavo v razvojnem obdobju bi že zdaj lahko rešili, še preden postane motnja in sicer znotraj šolstva, sociale, kjer so zaposleni strokovnjaki, ki lahko strokovno, odgovorno in kompetentno pomagajo otroku in družini. Z napotovanjem otrok z učnimi težavami in otrok, pri katerih so v ospredju slabe socialne razmere, k psihiatrom, po nepotrebnem otroke vključujemo v sistem, ki ga sicer ne bi potrebovali,« opozarjata dr. Miro Berič in dr. Živa Fortič Smole iz Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo.

Pri tem poudarjata, da del krivde za dolge čakalne dobe nosijo tudi starši, saj se dogaja, da svojih otrok ne pripeljejo na dogovorjene obravnave, ali tudi sami izostanejo od pregleda brez opravičila.

Stranski učinki in odvisnost?

Starše med drugim skrbi, kako je s stranskimi učinki in odvisnostjo od teh zdravil in, ali se jih otrok sploh lahko kdaj reši. Gregorič Kumperščakova pravi, da gre tako pri antidepresivih kot pri psihostimulansih samo za možne prehodne stranske učinke, ki izzvenijo.

Ritalin in Concerta

Med najpogosteje predpisana zdravila v otroški in mladostniški psihiatriji sodi metilfenidat, pri nas imamo na voljo dve različni farmacevtski obliki zdravila – Ritalin in Concerto, ki se uporabljata pri hiperkinetični motnji (ADHD).

V Glasilu združenja psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu lahko preberemo, da so najpogostejši stranski učinki metilfenidata nespečnost, pomanjkanje teka, povečana žeja, slabost, bolečine v trebuhu, glavobol. »Redkeje se pojavijo spremembe razpoloženja, nemir, žalost, jokavost, spremembe krvnega tlaka in tiki. Pri dolgotrajni, neprekinjeni uporabi se lahko pojavi zastoj v rasti, ki pa ga otrok nadoknadi v obdobju brez zdravil,« so zapisali v omenjenem glasilu.

Kaj pa pravijo izkušnje?

>> »Z zdravili je lažje za vse«

»Moj otrok ima ADHD, in ker ni šlo brez zdravil, sem po precejšnjem času popustila pedopsihiatrinji in smo začeli uporabljati Ritalin. Zelo me je bilo strah stranskih učinkov, o katerih lahko beremo po forumih, čeprav mi je psihiatrinja zagotovila, da je za njih zelo majhna možnost. Stranskih učinkov ni bilo, pravzaprav ni bilo prav nobenih učinkov, zdravilo ni delovalo, napadi besa in hiperaktivnost so se še nadaljevali. Psihiatrinja je predlagala zdravilo Concerta, ki je po blagih začetnih stranskih učinkih začela delovati in zaenkrat je vse ok, za vse je lažje, sin je bolj osredotočen. Zdravilo dobro prenaša in danes malo obžalujem, da smo tako dolgo poskušali zgolj s pogovornimi terapijami in vzgojnimi prijemi, ko pa so nam strokovnjaki zdravila že hitro svetovali.«

>>Otrok pod zdravili senca samega sebe

»Z zdravilom Concerta, ki naj bi pomagal pri hiperkinetični motnji našega sina, imamo zelo negativne izkušnje. Sin je postal depresiven, apatičen, brezvoljen, žalosten in jokav, pojavili pa so se tudi tiki. Ne morem napisati, kako mi je bilo kot mami težko gledati osemletnika brez vsakega življenja. Psihiatrinja je predlagala Ritalin, za katerega je sicer sprva predvidela, da za naš primer ni primeren. Po tem, ko ga je zaužil, je bilo tiste 4 ure, kolikor deluje, stanje približno normalno, po tem obdobju pa se je pojavilo stanje, mnogo hujše od tistega pred uvedbo kakršnihkoli zdravil. S psihiatrinjo iščemo nove možnosti, hkrati pa brskamo še za alternativo, a za zdaj smo še precej obupani.«

ADHD polemika: so zdravila nujna, jih je preveč ali celo premalo?

>> »Dolga leta smo predpisovali premalo zdravil«

Po besedah sogovornikov psihostimulansi, če so predpisani za pravo diagnozo, ne povzročajo odvisnosti. »Stimulansi lahko pri ljudeh, ki nimajo hiperkinetične motnje, povzročajo odvisnost. Tu je ogromno mešanja in strah je zelo velik, spet zaradi nepoznavanja. Pri nas imamo zelo stroge in ostre kriterije, ki definirajo hiperkinetično motnjo. Ni tako kot v Ameriki, kjer ima ADHD mnogo širšo definicijo,« pravi  doc. dr. Hojka Gregorič Kumperščak (V Sloveniji govorimo o hiperkinetični motnji, v ZDA pa o ADHD, op. a). Pri tem poudari še, da je z dokazi podprto, da je pri hiperkinetični motnji terapija z zdravili najboljša terapija. Sama pozdravlja porast tovrstnih zdravil, saj smo, kot pravi, dolga leta predpisovali za to motnjo premalo zdravil in v prenizkih dozah. »Vse študije in klinične izkušnje kažejo, da, če otrok in mladostnikov s hiperkinetično motnjo ne zdravimo, so bolj nagnjeni k odvisnosti, saj se sami zdravijo z alkoholom ali drogami. Premalo se govori o tem, da je pri hiperkinetični motnji večji riziko za odvisnost, če pacienti niso zdravljeni!«

>> »Zdravila niso nujna«

Malce bolj je pri tem zadržana pedopsihiatrinja iz ZD Kranj, ki pravi, da zdravila pri hiperkinetični motnji niso nujna. Je pa obvezen ustrezen vzgojni pristop. Vzgoja otroka s hiperkinetično motnjo je bolj zahtevna, starši potrebujejo dodatno strokovno pomoč. A, kot poudarja Kališnik Šavlijeva, če se pedopsihiater na podlagi svoje strokovnosti odloči za zdravila, je naloga staršev, da vzpostavijo zaupanje do zdravnika, ki to določa. Učinke tega zdravila pa najbolje vidijo učitelji v šoli in njihova povratna informacija je zelo dobrodošla.

Antidepresivi in odvisnost

Glede odvisnosti pri antidepresivih dr. Metka Kališnik Šavli pravi, da odvisnost torej strokovno ni možna. »Je pa res, da, če gre za neustrezno jemanje zdravila, človek, ki poskuša zdravilo opustiti, to čuti, ga pogreša. Pri ustreznem zdravljenju z antidepresivi pa ni nobene škode, ko posameznik zdravilo preneha jemati, saj mu nič ne manjka. To je tako, kot mavca nič ne pogrešaš, ko ti ga snamejo, če se je kost zarasla. Če pa je še vedno zlomljena, potem pa potrebuješ mavec še naprej. Obstajajo pa seveda tudi kompleksne depresije različnih vrst, pri katerih je treba zdravila jemati ves čas,« pravi sogovornica.

Preventiva velja: starši, bodite zraven!

Starši imamo pri preventivnih ukrepih največjo vlogo in veliko moč, da se naš otrok razvije v trdno in močno osebnost.

»Dober odnos je najboljša preventiva. To pomeni – biti zraven. Biti zraven pri majhnem otroku, se spraševati, kaj lahko izboljšam, ko začne cepetat, se metati po tleh, ko protestira, ko sistematično ne uboga, ko ga je strah iti v šolo, ko ne najde stika z vrstniki, ko se zapira v sobo, ko je cel čas na tablicah in telefonih, ko ne pride k mizi za kosilo, ko začne hujšat. Biti zraven pomeni biti aktiven, biti v odnosu, z otrokom povezan, biti na tekočem. To je najboljša preventiva, da se motnje hitro opazi oz. prepreči,« za konec še poudari dr. Metka Kališnik Šavli.

 

Članek je bil objavljen v reviji Lupa september 2018.

(Visited 317 times, 3 visits today)