LOGO_LUPA_web

Ekstremni športi – med užitkom in strahom

junij 20, 2016

Adrenalin, avantura, zavedanje in premagovanje samega sebe, svoboda – vse to je ekstremni šport. V zadnjih letih število ljudi, ki se ukvarjajo s tovrstnimi športi, narašča. Kaj je tisto, kar jih tako privlači in žene vedno dlje, višje, hitreje?

Kaj sploh so ekstremni športi?

Tisti, ki se ukvarjajo s temi oblikami športa, se strinjajo, da natančne definicije, kaj ekstremni šport sploh je, ni. Dušan Mravlje, slovenski ultramaratonski tekač, pravi, da so ekstremni športi tisti, ki imajo poudarek na času trajanja, psihofizičnem naporu, hitrosti in nevarnosti.

Pustolovski veslač, Marin Medak ekstremni šport opisuje kot nekaj objektivno nevarnega in nepredvidljivega. »Pri veslanju na morju je najbolj ‘ekstremna’ komponenta zagotovo razdalja in dejstvo, da si prepuščen lastni iznajdljivosti. Ko veslaš čez ocean, si na sredini od kopnega oddaljen tudi nekaj tisoč kilometrov in moraš biti samozadosten. Adrenalina je izredno malo, mogoče vsega nekaj ur v mesecu dni.«

Skakalka s padalom, Rahela Rozman pravi, da naj bi bili ekstremni športi tisti, ki zaobjemajo določeno vrsto nevarnosti. Povezujemo jih z višino, hitrostjo, akrobacijami, premagovanjem mej mogočega – tudi oziroma predvsem samega sebe.

Freeride kolesar, Primož Ravnik se strinja, da je ekstremni šport pogojen z adrenalinom: »Prva asociacija je vsekakor nekaj nevsakdanjega, kjer so meje višje, in kjer nevarnost ne počiva. Za ljudi, ki se ne ukvarjajo z ekstremnim športom, to predstavlja eno samo veliko nevarnost. Sam v tem vidim sproščanje, zabavo, svobodo in polno mero osebnega zadovoljstva.«

Malce hudomušno pa ekstremne športe opisuje Bogdan Skrbinšek, ki se ukvarja s kitesurfingom. »Nekaj, kar ti poveča utrip srca, te napolni z dozo adrenalina in te po najkrajši možni poti pokliče na WC.«

Marko Baloh, slovenski ultramaratonski kolesar sicer v ultrakolesarstvu ne vidi nič ekstremnega, dodaja pa, da je ekstremna lahko dolžina dirk, ki trajajo od 12 do več kot 24 ur, pa tam do 9.000 in več kilometrov dolgih dirk, ki trajajo nekaj tednov. »Vendar, ko si dobro fizično in psihično pripravljen in imaš ob sebi odlično spremljevalno ekipo, tu ni nič več tveganja kot pri vseh ostalih športih – gre le za dokazovanje svojih sposobnosti in premikanje svojih lastnih meja.«

Jernej Kelih, ki se ukvarja s kitesurfingom in snow-kitingom pa ekstremni šport vidi kot zlitje človeka: »Gre za šport, pri katerem se človek zlije z naravo in pride do svojega primarnega bistva. Od tam naprej pa predvsem potiskamo meje svojih lastnih sposobnosti. Je konstanta med užitkom in strahom in je tisto, kar nas vleče nazaj.«

Kaj žene ekstremiste?

Dušan Mravlje, slovenski ultramaratonec

»Vsekakor je ultramaraton, s katerim se ukvarjam, tudi adrenalinski šport, saj se hormon adrenalin izloča, ko smo pod stresom in ultramaraton je dokaj stresen šport. Za to sem odločil, ker sem ugotovil, da moje telo izredno dobro prenaša tudi razdalje, daljše od klasičnega maratona. Če nekomu predstavlja izziv odteči maraton, je zame izziv preteči razdalje 100, 500, 1.000, 5.000 km«

Davo Karničar, slovenski alpinist in ekstremni alpski smučar

»Adrenalinski del športa, s katerim se ukvarjam, je izpostavljanje potencialni splazitvi in podiranju serakov. Ekstremno je postaviti cilj, za dosego katerega vemo, da moramo biti vredni ‘sreče’. Imel sem srečo, da sem se zelo dobro naučil smučati in pred 32 leti sem se odločil združiti smučanje z alpinizmom. Poizkusil sem še kajak in jadralno padalstvo – res zgolj poizkusil. Tako je bilo dobro, da sem se takoj ustavil. Dobro in dokaj varno se lahko vrhunsko ukvarjamo le z eno dejavnostjo.«

Miran Stanovnik, slovenski motorist relija

»Šport, s katerim se ukvarjam, je tesno povezan z visokimi hitrostmi, s trenutnimi reakcijami, ki morajo biti čim bolj optimalne, da se dosežejo posledice, ki si jih želimo. Včasih pa pride do posledic, ki si jih ne želimo – zato je to tudi adrenalinski. Če je dirka dolga 14 dni, pomeni, da skoraj ne moremo rezati dnevnih dogodkov – to je 14-dnevna dirka, v tem je vedno višja stopnja adrenalina. dosegamo hitrosti blizu 200 km na uro, vse pa se odvija izven utrjenih poti, terenov – tudi kolovozih, visokih sipinah, kamnitih puščavah, po vodi in blatu; asfalta, razen v povezovalnih etapah, ne vidimo.«

Marin Medak, veslač

»Najpomembneje mi je, da sem na morju, ker tam res uživam. Jadranje je drag šport, veslanje pa je veliko dostopnejše, priročnejše in lažje za naučit. Glavna motivacija za vse kar delam, je širjenje obzorij, uresničevanje idej in spoznavanje novih stvari ter ljudi.«

Marko Baloh, slovenski ultramaratonski kolesar

»Od trenutka, ko sem izvedel za Dirko skozi Ameriko, so bile moje sanje udeležba na tej dirki. Gre predvsem za preizkušanje svojih meja in prestavljanje meja mogočega. Ena od meja, ki sem jih uspešno prestavil, je svetovni rekord v 24-urnem kolesarjenju. Preden sem se ga lotil sam, je bila meja pri 840 km. To sem uspešno premaknil na več kot 900 km v letu 2010. Dosežek na katerega sem (do zdaj) najbolj ponosen.«

Bogdan Skrbinšek, kitesurfer

»Kitesurfing me navdaja z ljubeznijo do življenja, z blagostanjem v duši in pa povezanostjo s samim seboj kot celoto. Vsekakor me žene premagovanje svojih strahov, preizkušanje svojih meja in tudi adrenalin. Še posebej, ko se podaš preko koralnega grebena, kjer mrgoli morskih psov. Posebne vrste občutek. Pri kitesurfingu se stres spremeni v nasmešek, kar pomeni, da je zabavno. Pa se boljše je kot kamen v hrbet. Tudi zato, ker bi me drugače mogli v fitnes zvleči s traktorjem.«

Rahela Rozman, skakalka s padalom

»Pri skokih iz letala je glavna poanta doživljanje prostega pada, v katerem proti zemlji v povprečju letimo približno 1 minuto in pri hitrosti okoli 200 km/h, nato pa na določeni višini odpremo padalo, s katerim se varno vrnemo na zemljo. Padalce pogosto slišimo v povezavi z ‘adrenalinskimi odvisniki’ in ljudmi, ki izzivajo usodo, vendar ni tako. Sproščanje adrenalina je, verjeli ali ne, lahko celo majhen del razloga, zakaj se ukvarjaš s tem športom. Padalci pa so po navadi ljudje, ki dajo ogromno oziroma vse na varnost, so le polni življenja in ga uživajo z veliko žlico. Verjetno mi je bila ljubezen do tega položena že v zibelko. Odkar se zavedam sama sebe, sem fantazirala o letenju. Že v vrtcu so se vse punčke vedno hotele igrati princeske, jaz pa sem si želela biti Supergirl – ženska, ki leti. Zelo lep in nekako poseben občutek je uresničevati sanje iz otroštva. Za nobenega drugega, samo sam zase.«

Primož Ravnik, freeride kolesar

»Ljudje temu največkrat pravijo kolesar – seveda na splošno to tudi sem. Bolj detajlno pa me opiše beseda ‘freeride’. Že sama besedna zveza zajema svobodo – tu dodajaš svojo domišljijo, ideje in znanje. Največkrat v naravi iščeš poti ali brezpotja, kjer se ni peljal še nihče. Seveda je tu nevarnost precej večja. V mladih letih so me v to usmerili starši, v svojih kolesarskih letih sem večinoma tekmoval in iskal svoje cilje. Zadnja leta to iščem sam in v naravi, kar mi nudi veliko več sproščenosti. Vse je pogojeno eno z drugim in vsega mora biti ravno prav. Vsak dan na kolesu je unikaten in vsak dan na kolesu zahteva celoto.«

Tomaž Hrast, padalec

»Šport, s katerim se ukvarjam, se imenuje padalstvo, s tujko ‘skydiving’. Gre za klasično padalstvo, se pravi skoke iz letala, helikopterja … Prvi samostojni skok sem opravil 17 let nazaj in od takrat naprej sem dobesedno odvisen od občutkov, ki ti jih nudi prosti pad. Sam po sebi drugače nisem ravno adrenalinski odvisnik oziroma tip človeka, ki bi tvegal na polno. Napake, ki se dogajajo, so v največjem številu posledica človeških napak in ne opreme. Treba se je zavedati, da človek tvega več med samo vožnjo do letališča, kot pa med samim skokom. Prav tako pa padalstvo ni samo moj šport, hobi, služba, ampak v bistvu način življenja.«

Kristina Žnidar

Uvodna fotografija: Rahela Rozman, foto: Konrad Heilmann

Članek je v celoti objavljen v reviji Eko dežela, oktober 2015.

(Visited 153 times, 3 visits today)