LOGO_LUPA_web

Radi imamo živali – pa z njimi tako tudi ravnamo?

oktober 3, 2019
Barbara Rudolf, Vesna Bizjak

Vsi imamo radi živali, mar ne? Če vsak sam sebe vpraša, ali ima rad živali, skoraj zagotovo prav vsak temu glasno pritrdi in še prikima zraven. A, potem se šele postavita pomembnejši vprašanji. Vse živali? Pri nekom se morda konča pri komarjih, pri večini ta ljubezen izpuhti ob kosilu, nekateri pa imajo morda radi le majhne kužke. In drugo vprašanje? Kako jim to ljubezen izkazujemo? Kako kot posamezniki – in kot družba – ravnamo z živalmi?

»Obstaja pot spoštovanja in upoštevanja potreb živali, kjer ljudje delamo vse potrebno za dobrobit živali, one pa nam to vračajo z brezpogojno ljubeznijo.«

»Zdi se, da se ljudje začenjamo zavedati, da so tudi živali čuteča bitja in bi bilo treba zanje poskrbeti. Težava je, ker dostikrat ne vemo, kakšne so njihove potrebe in kaj narediti, da se bodo dobro počutile,« pravi Maša Cerjak Kastelic z Društva za zaščito živali Ljubljana (DZZŽ Ljubljana). Kot ponazori na primeru, smo za pse in mačke bolj pozorni, za rejne živali, skrite po hlevih, pa malo pozabimo: »Krave imajo npr. raje bolj hladne temperature, dosti bolj kot 35 °C, jim ustreza temperatura okoli 5 do 15 °C.«

Dva ekstrema: izjemna navezanost, na drugi strani pa krute zlorabe

»V zadnjem času se v odnosu do živali pojavljata dva ekstrema – ali so ljudje izjemno navezani na svoje ljubljenčke in jih začnejo preveč človečiti, ali pa smo priča krutim zlorabam oz. zanemarjanju živali,« opažajo v Društvu za zaščito živali Kranj. Želijo si, da bi ljudje – vsi ljudje, ne le lastniki živali – sprevideli, da obstaja srednja pot, pot spoštovanja in upoštevanja potreb živali, kjer ljudje delamo vse potrebno za dobrobit živali, one pa nam to vračajo z brezpogojno ljubeznijo.

Na tak način odnos do živali v Sloveniji opiše tudi Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR): »Ocenjujemo, da imajo v Sloveniji imetniki živali na splošno odgovoren odnos do živali. Še vedno pa se srečujemo z dvema skrajnostma; na eni strani posamezniki s skrajno neodgovornim ravnanjem, ki včasih že meji na mučenje živali, na drugi strani pa s pretirano čustvenim pristopom do živali, ki včasih vodi do počlovečenja živali in na ta način do neprimernega ravnanja z živalmi.«

Predani prijatelji?

»Kaj bi človek brez živali? Brez živali bi človek umrl od silne duhovne osamljenosti,« je, kot navaja Ksenija Vesenjak Kutlacic iz Zavoda za zaščito rejnih živali Koki, nekoč zapisal indijanski poglavar Seattle. In izpostavlja, da se nas bo večina strinjala, da živali v odnosu do ljudi premorejo izjemno predanost, v njih prepoznavamo prijatelje, učitelje, sopotnike. Hkrati pa nam ni treba pogledati daleč; zanemarjanje in mučenje živali se dogaja tudi pri nas.

»Tudi za domače ljubljenčke ljudje ne vedo, kaj je dobro zanje. V mestih je prišlo do tega, da so živali notri in jih vozimo na sprehode. Na podeželju pa je pes čuvaj pred hišo, mačka pa potrošni material za lovljenje miši,« razlaga sogovornica iz DZZŽ Ljubljana. Doda, da se v Sloveniji ravno tako najdejo primeri mučenja, kot jih poznamo s televizije iz ZDA – od vraščenih ovratnic do tega, da živali umirajo od lakote.

Odmevni primeri mučenja žal tudi pri nas

Najpogosteje so v medijih izpostavljeni zanemarjeni psi. Lani februarja, ko so bile temperature tudi pod -15 °C, so policisti v občini Rače-Fram obravnavali sum storitve kaznivega dejanja – mučenje živali. Lastnik je 11-letnega Pitbulla pustil na dvorišču brez zavetja, privezanega za zadnjo tačko. Psa je rešil predstavnik Društva za pravice živali, ga odpeljal k veterinarju, po pregledu pa še naprej skrbel zanj. V lanskih poletnih mesecih je na Obali švicarska državljanka vsaj petkrat pustila pse v razgretem avtomobilu. Veterinarska inšpekcija ji je naložila več tisoč evrov kazni, pse pa ji odvzela – začasno. Lani septembra so pomurski policisti ustavili državljana Italije, ki sta nezakonito prevažala 107 pasjih mladičev. Posredovala je inšpekcijska služba, ki je mladiče odvzela in začasno premestila v zavetišče za živali v Lukačevce. Po pregledu so kužki dobili nove lastnike, za 4 pa je bila pot usodna.

Vedno znova društva za zaščito živali opozarjajo na katastrofalno stanje mačk, ki jih lastniki ne sterilizirajo/kastrirajo, nato pa mladički, včasih tudi skupaj z mamicami, v slabem stanju pristanejo ob cestah, v gozdovih, rekah, smetnjakih, zaprti v škatle, vrečke … Ravno v tem času je poplava še sesnih mladičkov, ki bi brez pomoči prostovoljcev in srčnosti najditeljev umirali v hudih mukah.

Nerazumno pogosto so pozabljene tudi večje rejne živali. Vzrok pogina je največkrat pomanjkljiva oskrba s hrano in vodo ter zanemarjanje. V oskrbo Društva za zaščito konj pogosto pripeljejo konje v katastrofalnem stanju.

To je le nekaj primerov neprimernega ravnanja z živalmi v Sloveniji, še precej več jih je javnosti zamolčanih, od lani do letos pa se jih je nabralo še cel kup.

Kako ukrepati, če prepoznamo primer mučenja oz. zanemarjanja živali?
V primeru, da okoliščine dopuščajo, je najboljše najprej opozoriti lastnika. Če se lastnik ne odzove na opozorilo in z neprimernim ravnanjem še naprej nadaljuje, se obrnemo na veterinarsko inšpekcijo oz. pristojni urad UVHVVR v vaši regiji (Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin). Ob prijavi naših podatkov ne bodo posredovali lastniku ali drugim osebam, tako da iz tega razloga ni treba oklevati pri prijavi. V nujnih primerih (če je žival v življenjski nevarnosti, ali se mučenje dogaja na javnem mestu) lahko pokličemo tudi policijo.

Potem pa so tu še divje živali …

V Sloveniji imamo tudi precej težav pri sobivanju z medvedom in volkom, ki izhajajo iz napačnih ravnanj. »Na podeželju ljudi dostikrat moti, da sobivajo z njimi – čeprav so bile živali tam že od nekdaj. Izziv je, kako poskrbeti, da ne zahajajo preveč k nam, hkrati pa se navadimo, da so v naši okolici,« dodaja Maša Cerjak Kastelic. Projekta Slowolf in Dinalpbear sta pokazala, da je z nekaj truda to možno. »Da se zaščititi drobnico – če hočemo imeti rejo na območju medveda ali volka – se bomo morali pač malo bolj potruditi,« še izpostavlja sogovornica.

Več nevladnih organizacij, številni podpisniki peticij in posamezniki v Sloveniji vsakoletnemu odstrelu volkov že vrsto let ostro nasprotujejo. Letos pa se je situacija močno zaostrila s pritiskom kmetov in interventnim zakonom. Vsaka stran je podajala svoje argumente, zaključimo pa lahko, da bi morali pri opravljanju z zvermi dati več teže stroki, sploh ker je volk zavarovana vrsta po evropski Habitatni direktivi.

Zakonodaja – treba jo je izvajati

Republika Slovenija je del Evropske unije in s tem zavezana k aktivnemu oblikovanju in izvajanju skupne zakonodaje. Dobrobit rejnih živali je urejena v skladu z zakonodajo EU. V delih, ki se nanašajo na dobrobit hišnih živali, ima Slovenija nacionalno zakonodajo.

Zakon o zaščiti živali opredeljuje definicijo mučenja kot vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče se trpljenje, ali škodi njenemu zdravju. K mučenju prav tako spada nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali.

Kot luknjo v zakonodaji DZZŽ Ljubljana izpostavlja nekaj vrst živali: »Za domače poskrbijo zavetišča za hišne živali, za divje poskrbijo lovci, zaščitene vrste so zaščitene. Nekaj vrst, npr. golobi ali vrabci, pa ne spada med nobeno od teh – nimamo se kam obrniti po pomoč. Poškodovani golobi so težava – vsak veterinar bi jim moral nuditi prvo pomoč ali evtanazijo, če je potrebna – ne moreš gledati živali, kako umira in ji ne pomagati.«  Drugače pa imamo po njihovih besedah zakonodajo zelo obširno in ne tako slabo: »Se pa ne izvaja v celoti. Marsikaj imamo v zakonu, samo izvajati je treba.«

Kaj pa veterinarska inšpekcija?

Marsikje se sliši in bere, da veterinarska inšpekcija ne deluje tako, kot bi morala. »Inšpekcijski postopki so tako hitri kot vse inšpekcije, s tem, da gre tu za živo bitje in ne za davčno utajo. Tu se ne more počakati, to bi moralo biti pospešeno – ukrepati bi bilo treba večkrat ali hitreje,« na vprašanje o delovanju odgovarja Maša Cerjak Kastelic.

Inšpekcija UVHVVR poudarja, da obravnava vsako prijavo in ukrepa vedno skladno z zakonodajo in glede na ugotovljena dejstva med opravljanjem nadzora. »Na osnovi vseh ugotovljenih dejstev skladno z zakonodajo ustrezno ukrepa. Javnosti in posameznikom vse okoliščine in dejstva niso znana, še posebej, dokler sam postopek nadzora še traja in je primer v fazi preiskave. Na socialnih omrežjih velikokrat pride do delitve fotografij, ki z realnim časom in situacijo nimajo veliko skupnega ali pa delitve mnenj, ki izhajajo iz osebnih prepričanj in ne iz dejanskega stanja.« Inšpekcija pri odločitvah ne more slediti mnenju javnosti, ampak določilom zakona. Vsaka odločitev inšpektorjev pa mora biti pisna, ob pritožbah pa mora prestati presojo pristojne institucije ali presojo sodišča.

“Dokler se samo zgražamo, ne more nihče ukrepati.”

Sogovornica z DZZŽ Ljubljana dodaja, da se na društvu dostikrat srečajo s tem, da ljudje samo govorijo in pišejo na Facebooku, da inšpekcija ne ukrepa, ampak zadevo je treba prijaviti. »Naj pošljejo prijavo, vprašajo, kaj so ugotovili, da pride do rešitve. Dokler se samo zgražamo, ne more nihče ukrepati,« opozarja.

Pa smo spet pri ozaveščenosti. »Če bi bili ljudje bolj pozorni, če bi družba vedno obsojala dejanja mučenja ali zanemarjanja živali, bi bilo drugače. Če bi ga vsi zaradi tega grdo gledali, bi tudi sosed na vasi premislil, preden bi pobil mlade mačke,« še doda sogovornica.

»Tudi sosed na vasi bi premislil, preden bi pobil mlade mačke, če bi ga zaradi tega vsi grdo gledali.«

Osnova ni zakonodaja, temveč ozaveščenost

»Pomembno je poudariti, da so za dobrobit živali odgovorni imetniki živali. Inšpektorji nadzorujejo imetnike živali, kako izpolnjujejo tiste standarde dobrobiti, ki so zapisani v Zakonu o zaščiti živali in v podzakonskih aktih. Glede na število imetnikov hišnih in rejnih živali bi bil nadzor z več inšpektorji pogostejši,« UVHVVR odgovarja na vprašanje, če je inšpektorjev dovolj.

Da novo zakonodajo lahko izpeljemo šele, ko se z njo strinja dovolj velik delež ljudi, opozarja Maša Cerjak Kastelic. »Osnova je ozaveščenost, zavedanje, da so živali čuteča bitja. Potem ne bomo potrebovali kazni, razen za neke redke primere. Mi mamo delavnice v vrtcih, osnovnih šolah in za odrasle, celo življenje se učimo. Treba je biti pripravljen poslušati, spremljati, kaj se dogaja, vzgoji pa lahko sledi zakonodaja. Ne bi je potrebovali, če bi se mi tega zavedali,« pojasnjuje.

Doda, da gre dostikrat za socialno stisko, ko ljudje niso zmožni poskrbeti niti zase, kaj šele za živali. »Še vedno potrebujemo zavetišča. A samo zdravljenje nekih trenutnih primerov brez osveščanja ne bo izboljšalo problematike,« poudarja. In navaja nekaj ponazoritev: »Smo medveda rešili s tem, da smo ga dali v kletko, da ni bil ustreljen? Je preživetje sploh življenje? Brez naravnih vedenj – hoje, kopanja, brloga, to ni to. Ali pa pri domačih mačkah – morate jih imeti notri, ampak poskrbite, da se dobro počutijo, da se skrivajo, da so lahko na višini … Treba je vedeti, kaj žival potrebuje, da se dobro počuti.«

Zavetišč je premalo

Društva so še posebej poleti nabito polna – jih je premalo? »Zavetišč je glede na število živali premalo. Tudi med društvi, ki upravljajo zavetišča, je le Žverca, tako deluje tudi zavod Mačja hiša. Vsa ostala društva, ki nameščajo živali, v bistvu delujejo v nasprotju z zakonodajo, ker bi morali o zapuščenih živalih javiti zavetiščem,« pove sogovornica iz DZZŽ Ljubljana.

Zaradi tega tudi ogromno število brezdomnih mačk ni zavedeno v uradni statistiki. »Problem je veliko večji, kot se kaže. Vsa društva bi morala delati v sodelovanju z zavetišči, ali pa ustanoviti svoje zavetišče. Tako bi dobila vsaj nekaj sredstev od občine, hkrati pa bi se pokazalo, da je treba temu namenjati tudi državna sredstva,« še pojasnjuje.

Ko jo za konec povprašamo še o tem, kako zmorejo prostovoljci zdržati ob vseh nesrečnih zgodbah, pravi, da je včasih res težko. »Sploh zato, ker se pozitivne zgodbe razveseliš, pa gre v pozabo, nesrečne zgodbe pa s tabo ostanejo malo dlje. Sploh je pa težko, ko se na drugi strani najde nekdo, ki aktivno kritizira tvoje delo. Delaš dobro, dolgoročno, slediš novim dognanjem, kako je najboljše, pa se najdejo kritiki, ki niso nikoli naredili nič za nikogar in ti vzamejo voljo. A potem pride spet kakšna dobra izkušnja, ki te za nekaj časa ‘dvigne’. Smo pa prostovoljci z dolgim stažem bolj izjeme. Ena grozota je, da ne moreš rešiti vseh. Upam, da enkrat ne bo tako,« zaključi Maša Cerjak Kastelic.

»Grozota je, da ne moreš rešiti vseh. Upam, da enkrat ne bo tako.«

 

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Lupa, oktober 2018, letos je posodobljen.

(Visited 33 times, 3 visits today)