Od Podljubelja do Kopra – in to peš!

avgust 2, 2017

Tri ‘tišaste Tržičanke’, kot so se same poimenovale, so se odločile odpotovati od Podljubelja na Gorenjskem do Kopra – in to kar peš. Romana Turk (53 let), Maruša Turk (27 let) in Ajda Vodnjov (26 let) so nam zaupale, od kod odločitev za tako pot, kaj so na poti doživljale in kako so mimoidoči spremljali njihove podvige.

 

IMG_2871

 

Za začetek nekaj osnovnih info: od kod do kam vas je vodila pot, koliko kilometrov ste naredile, kje ste vmes spale/počivale in predvsem zakaj odločitev za tako pot?

Maruša:Pot je bila načrtovana od Podljubelja do Strunjana. Če pogledamo na zemljevid, nam najkrajša pot pokaže vsega skupaj 152 km, a ker smo imele tri vmesne postaje, je bilo vsega skupaj okoli 156 kilometrov. Uradni načrti je bil: 1. dan: Podljubelj – Ljubljana, 2. dan: Ljubljana – Predjama, 3. dan: Predjama – Kozina in 4. dan: Kozina – Strunjan.

Romana: Po grenkih življenjskih izkušnjah sem pri svojih 50 letih sklenila, da si vsako leto zastavim nov – drugačen izziv. Lani sem napisala in objavila svojo literarno zgodbo. Letos pa sem sklenila, da si zastavim fizični izziv. Na pobudo hčerke Maruše sem se prijavila na natečaj Zdrava Slovenija z zaobljubo, da bom skupaj s hčerko do svojega rojstnega dne, ki je septembra, prehodila pot od doma, Podljubelja, v Strunjan. Tako sem simbolično povezala moji dve ljubezni: gore in slovensko morje. Že pred meseci se nama je povsem samoiniciativno pridružila še Ajda. Celotno potovanje sta organizirali Maruša in Ajda.

Ajda: Počitki niso bili načrtovani in smo jih prilagajale razmeram, bolečinam, utrujenosti itd. Ko je katera morala počiti, smo se ustavile za nekaj minut in nadaljevale pot. Vsak dan smo imele predviden zgolj počitek okrog poldneva za kavo in prigrizke, potem pa smo pot nadaljevale do cilja, oz. tretji dan do večerje.

 

IMG_2852

Se na tako pot lahko odpravi kdorkoli, ali ste potrebovale kakšne posebne priprave?

Ajda:Priprav ni bilo (smeh). In definitivno po tej preizkušnji lahko v en glas rečemo: NE, prehoditi takšno pot v treh dneh ne zmore vsak. Vse tri smo namreč športnice in se vsakodnevno ukvarjamo s športom, pa smo na poti imele veliko težav, bolečin in manjših poškodb.

Romana:Posebne priprave niso bile potrebne. Pametno je bilo treba le polniti nahrbtnike, ker smo za dolgo pot vse nosile v njih. Menim, da tak pohod, v takem času, ni vrhunski rezultat za športnika. Zame pa je dosežek. Zato menim, da prav vsak na take poti ne zmore.

Maruša:Pri tako dolgi poti se pokaže pripravljenost posameznika in menim, da prehoditi tako dolgo pot v treh dneh pa le ne zmore vsak.

Vam na tako dolgi poti ni bilo nič dolgčas – kako ste si krajšale čas?

IMG_4507

Maruša:Če ti je na taki poti dolgčas, potem si profesionalni športnik, ker ti je tako noro lahko. Če je bilo slučajno dolgčas, so te kratkočasile vse prisotne bolečine. Čas smo si krajšale predvsem z ženskimi pogovori, ko pa je bilo težko smo bile večinoma tiho.

Ajda:Bile smo super ekipa, popolnoma kompatibilne za takšen podvig, saj se na takšno pot se res ne moreš odpraviti s komurkoli. Z Marušo in Romano sem na tej poti uživala. Predvsem pa se na taki poti, ko pridejo težki trenutki in zavlada tišina, vsak znajde v svoji glavi, s svojimi mislimi, v svojem svetu.

Romana: Po napornem šolskem letu (sem učiteljica kemije) mi zelo ustrezata mir in tišina. Z Marušo in Ajdo smo veliko govorile o naših temah: kemiji, fiziki, matematiki, pravu. Seveda, obdelale smo tudi ves rumeni tisk.

Najlepša in najslabša stvar, ki se vam je zgodila na poti?

Romana: Najlepša je bila čudovita pokrajina pod Nanosom, noro obsežni, a lepi, gozdovi od Kalc do Predjame, čudovita je vas Lokev. Res je lepa naša Slovenija! Osebno me je najbolj prestrašil nori voznik osebnega avta, ki nas je pred Lipico skoraj povozil. Potem pa ustavil avto in čakal (strašljivo).

Ajda: Najlepša stvar je bila zame celotna izkušnja, težko bi našla en določen del. Zame je bila čarobna pot čez Italijo, ker obožujem Italijo, potem večerja s pogledom na Predjamski grad, obisk domačih v Kopru ter pot ob obali, hladno pivo ob Ljubljanici, sladoled na palčki ob prečkanju slovensko italjanske meje, počitek v postelji po celodnevnem naporu.

Maruša: Najlepša stvar je celotna pot. Na koncu si utrujen, naveličan vsega, malo siten in nisi pripravljen zložiti vseh dobrih stvari skupaj, a takoj naslednji dan ko se zbudiš, ti po glavi švigajo vsi spomini, dogodki, ki si jih doživel. Bilo je super in ne morem izpostaviti enega dogodka, ki bi mi bil najljubši. Najslabši: ko smo srečale kačo!

IMG_2857

S kakšnimi težavami ste se soočale?

Ajda: Predvsem z žulji in z bolečinami. Ko te na takšni poti doletijo žulji, se hoja spremeni, saj se telo trudi stopati tako, da ne stopa po žuljih in ni takšne bolečine. Posledično se spremeni način hoje in način gibanja mišic. Ker je za telo to nenaravno, se začnejo bolečine v mišicah in v vezeh. Takrat se začnejo težave, ko se je treba soočati z bolečino in jo premagati v glavi, saj veš, da moraš naprej. Jaz sem določene dele poti tekla, ker me je manj bolelo, kot če bi hodila.

Romana: Moja največja težava so bili žulji. Uporabljala sem le ‘vnošene’ športne copate. Drugi dan sem odrezala sprednji del desnega čevlja. Očitno ne znam kupiti pravega modela za dolgo hojo. Naučile smo se tudi to, da moramo pri načrtovanju dnevne poti preveriti, ali je v kraju, kjer se nameravamo ustaviti, tudi gostilna, v kateri bomo lahko kaj pojedle.

Maruša: Težave so bile, predvsem za mene, do zdaj neznane bolečine. Tretji dan so me tako bolele pete, da sem mislila, da mi bodo odpadle. Ko sem spremenila način hoje zaradi bolečin v petah, se mi je vnela kita in povzročila še dodatne bolečine. Vse nepoznane bolečine so tako prevladale nad vsem, da me niti vročina ni motila.

IMG_2830IMG_4505

 

Kako je okolica (mimoidoči, prijatelji, družina) sprejela ta vaš podvig?

Maruša: Predvsem se je vsem ideja zdela ‘odštekana’ in res nekaj nenavadnega. Vsi so nas spodbujali pri podvigu, a hkrati dvomili, češ, da ‘babe’ ne vemo, kako je hoditi 50 kilometrov na dan. Po pravici povedano, res nismo vedele, a vsi so pozabili, da gremo na pohod tri ‘babe’, ki smo trmaste in po gorenjsko ‘tišaste’, in da bomo zadevo pripeljale do konca ne glede na vse.

Ajda: Naš podvig so vsi od prvega do zadnjega sprejeli zelo pozitivno. Veliko pa je bilo tudi dvomljivcev ali pa takšnih, ki so nam govorili, da sploh ne vemo v kaj se spuščamo. In res je, imeli so prav, nismo vedele v kaj se spuščamo, mogoče nam je zato tudi uspelo.

Romana: Ljudje, ki smo jih srečevale ob poti so nas spodbujali, toplo pozdravljali, nam želeli pomagati. Izpostavljam gospo iz Drenovega griča 15 , ki je pritekla s polja, nam dala vodo in domače paprike, zaposlene v Kompas shopu na Lipici in prodajalca sadja ob meji v Lipici.

IMG_4512

 

 

Kristina Žnidar

(Visited 136 times, 2 visits today)