LOGO_LUPA_web

Škotska – od golfa do viskija

Škotska me je že od nekdaj privlačila. Tudi zaradi domnevnih podobnosti s Slovenijo: od gorate pokrajine, ohranjene narave, nekaterih jedi pa do pregovorne skoposti Škotov. A na severu Velike Britanije domujejo tudi jezerske pošasti, viski, kilt in golf. Z golfom sem se srečal med obiskom mesta St. Andrews (Sv. Andrej), ki velja za zibelko tega športa. Poimenovano je po škotskem zavetniku, apostolu Andreju. Škoti se nanj spomnijo vsako leto na njegov god, 30. novembra, vsakodnevno pa ob pogledu na modro škotsko zastavo, ki jo krasi beli Andrejev križ.

St. Andrews se ponaša z najbolj priljubljenimi igrišči, med katerimi je še posebno privlačno najstarejše Old course. Ta elegantna igra je bila od leta 1457 do 1502 celo prepovedana! Takratni kralj James II. je menil, da se mladi preveč zanimajo za golf, namesto da bi se posvetili lokostrelstvu in drugim bojnim veščinam.

St. Andrews je ravno prav majhen, da sem ga lahko spoznaval kar peš. Prijetno se je bilo sprehoditi skozi mestno središče, polno lokalov, izložbe katerih vabijo z izdelki, ki so kakorkoli povezani z golfom. Palicam in žogici nisem mogel uiti niti na starem pokopališču. Tam izstopa spomenik enemu najbolj nadarjenih igralcev golfa, Tommyju Morrissu. Tommy je pri 17. letih postal najmlajši zmagovalec Odprtega prvenstva Britanije, ki ga je osvojil kar štirikrat zapored. Gotovo bi dosegel še veliko zmag, a je žal umrl leta 1875, star komaj 24 let. Igrišča za golf so me spremljala tudi drugje po Škotskem. In prav nič snobovsko niso delovala, saj je igranja golfa za Škote tako samoumevno kot za nas smučanje. Ob koncih tedna je golf odlična zabava za celo družino, vključno z majhnimi otroki! 

St. Andrews je ravno prav majhen, da sem ga lahko spoznaval kar peš. Prijetno se je bilo sprehoditi skozi mestno središče polno lokalov, izložbe katerih vabijo z izdelki, ki so kakorkoli povezani
z golfom.

 

Tudi angeli pijejo viski

Škoti pravijo, da varijo najboljši viski na svetu. Za irskega so prepričani, da je le pobarvana voda, če ne še kaj slabšega. Ker se res ne spoznam na viski, sem jim lahko le prikimaval. Tudi po obisku destilarne viskija in izdatni degustaciji žlahtne pijače. Škotske destilarne za staranje največkrat izbirajo sode iz francoskega ali ameriškega hrasta, v katerih je pred tem zorel sladki sherry, portovec ali ameriški bourbon. Večino viskijev starajo od osem do petnajst let. Viski v sodih izhlapeva in ga je vsako leto za nekaj odstotkov manj. A nad izgubljenimi litri pijače se Škoti ne pritožujejo. »To je pač delež, ki si ga vzamejo angeli,« radi skomignejo z rameni. In še hudomušno pripomnijo, da jim zanj, k sreči, ni treba plačati davka!

Eno izmed najbolj prijetnih destilarn sem našel pri kraju Pitlochry, v osrednjem delu Škotske. Edradour se imenuje menda najmanjša (legalna) destilarna na svetu. Zanjo na podoben način kot pred poldrugim stoletjem skrbijo le trije možje. Prav zaradi tradicionalnih postopkov je zanimivejša za obisk kot velike modernizirane destilarne. Kljub zabavnemu vodenju celo ne zaračunavajo vstopnine. A morda zato še bolj zaslužijo, saj po mamljivi degustaciji iz njihove prodajalne skoraj nihče ne odide praznih rok … 

Škoti pravijo, da varijo najboljši viski na svetu. Za irskega so prepričani, da je le pobarvana voda, če ne še kaj slabšega.

 

Lovci na rastline

Pitlochry je privlačen tudi zaradi neobičajnega botaničnega vrta. Njegova zasnova je bila prav posebna, saj so ga posvetili škotskim pustolovcem, ki so v 18. stoletju v iskanju eksotičnih rastlin odhajali na dolga in nevarna potovanja. Pravili so jim kar lovci na rastline. V Evropo so prinesli številne primerke, potomci katerih danes krasijo domove in vrtove po celem svetu. Tulipani, vrtnice, sleč (rododendron) … so le nekatere izmed njih. Na panojih ob skrbno urejenih poteh je predstavljena življenjska pot nekaterih Škotov, ki so s svojim delom prispevali k odkrivanju zelenih zakladov. Poleg rastlin iz daljnih dežel sem prav tukaj spoznal tudi enega od simbolov Škotske – škrlatni osat. Škoti so ga menda vzljubili v 13. stoletju. Takrat so Vikingi nameravali napasti spečo škotsko vojsko. Toda pridušeni kriki vojakov, ki so hodili čez polje, polno škrlatnih osatov, so zbudili Škote in jih pravočasno opozorili na nevarnost. Junija so me navduševali tudi modri cvetovi zaščitenih kimastih nepravih hijacint (bluebells), ki kot morje valovijo na robu travnikov in gozdov južne Škotske. 

Vojaki v krilih

Nedaleč stran od botaničnega vrta sem imel priložnost občudovati tradicionalne škotske višavske igre. Na njih se pomerijo v vlečenju vrvi, metanju kamnov, železnih krogel na verigi in več metrov dolgih debel. Na igrah tekmujejo tudi v plesih in igranju na dude. Višavske igre so prava družinska zabava. Dogajanje spremljajo raznovrstne stojnice s hrano, pijačo in spominki. Mnogi tekmovalci in obiskovalci pridejo v tradicionalnem škotskem krilu – kiltu. In, da takoj razrešimo hudomušno dilemo: pod kiltom običajno ne nosijo spodnjega perila! Kilte so nekoč nosili le plemiči, vojaki in uradniki. Karirasti vzorci (tartan) na kiltih so nekdaj predstavljali posamezne družine – klane. Na prvi pogled so videti vsi enaki, toda med seboj se razlikujejo po barvi, obliki, razporeditvi in poteku črt. Vzorec škotskega kara je vedno urejen horizontalno in vertikalno in nikdar po diagonali. Z izjemo ženskih kril. Barve v vzorcu imajo svoj pomen, podobno kot pri heraldiki.

V kiltih sem občudoval celo vojake. Na gradu Blair Atholl sem naletel na parado edine zasebne vojske v Evropi. Okoli 80 vojakov v kiltih je bila prava paša za oči. K njihovi značilni opravi poleg krila sodijo še baretka s cofom, bela srajca, suknjič, torbica okoli pasu, bele dokolenke in črni čevlji, za dokolenkami pa zataknjeno bodalo. 

Mnogi tekmovalci in obiskovalci pridejo v tradicionalnem škotskem krilu – kiltu. In, da takoj razrešimo hudomušno dilemo: pod kiltom običajno ne nosijo spodnjega perila!

 

Kje je Nessie?

Po mnogih škotskih gradovih menda še danes straši, nekatera jezera pa povezujejo s pošastmi.

Najbolj slavne Nessie še niso uspeli ujeti, a legenda in domnevna opažanja so dovolj, da jezero Ness še danes privablja številne turiste. O iskanju in opažanjih domnevnega dinozavra sem največ izvedel v informacijskem središču v vasi Drumnadrochit. Različni pustolovci in strokovnjaki se že desetletja zaman trudijo dokazati njen obstoj. A tudi, če Nessie ne boste videli, se je vredno ustaviti ob slikovitem jezeru. Sicer pa ne velja prehitro obupati! Pošasti je v škotskih jezerih menda še več. Ena izmed njih naj bi živela v najglobljem škotskem jezeru Morar. 

Piškoti za princa

Nad gostinsko ponudbo sprva nisem bil najbolj navdušen. Že prvi zajtrk je bil preobilen: jajca, pečena slanina, več vrst klobas, fižol, paradižnik, za povrh pa so postregli še ovseno kašo. Tudi povsod po Veliki Britaniji priljubljena kombinacija ocvrtih rib s krompirčkom me ni navdušila. A k sreči, škotska kuhinja ponuja še marsikaj drugega. Med najbolj znane jedi sodijo ‘haggis’ – nekakšni polpeti, podobni na kolobarje narezani krvavici. Lahko je bele ali črne barve, njene sestavine pa so kri, ovčja drobovina, ovsena kaša, mast in začimbe. Vse skupaj napolnijo v ovčji želodec in postrežejo z repo in krompirjem.

Škotska mi je ostala v spominu tudi po prav posebnih slaščici ‘tablet’. Narejena je iz sladkorja, kondenziranega mleka in masla. Še bolj so me navdušili masleni piškoti – ‘short breads’. Eden najbolj znanih izdelovalcev je družinsko podjetje Walkers. Joseph Walker je začel po maminem receptu peči piškote že davnega leta 1898. Danes imajo njegovi potomci svetovno znano tovarno piškotov v kraju Aberlour, kjer je Joseph odprl prvo pekarno in trgovino. V isti trgovini piškote prodajajo še danes! Okusne slaščice v različnih izvedbah ne vsebujejo konzervansov, umetnih barvil in umetnih arom, za njihovo izdelavo pa uporabljajo najkakovostnejše sestavine.

Walkers je eden najpomembnejših škotskih izvoznikov prehrambnih izdelkov. Za svoje dosežke so že trikrat prejeli kraljičino priznanje. Nič čudnega, da jih je za kooperanta izbral princ Charles. Za njegovo blagovno znamko ‘Duchy Originals biscuits’ izdelujejo organske piškote iz najboljših ekološko pridelanih surovin.

Ekološko pridelana hrana že dolgo postaja vedno bolj priljubljena tudi na Škotskem. H gojenju in kupovanju lokalnih pridelkov z različnimi projekti spodbuja tudi vlada. Aktivne pa so tudi številne nevladne organizacije, med katerimi je najbolj znana SOPA – Škotsko združene pridelovalcev organske hrane. Kdor si ne more privoščiti svojega vrtička, ali nima v bližini tržnice z lokalnimi pridelki, se lahko obrne na podjetne prodajalce organske hrane Grow wild. Hrano v zabojčkih namreč dostavijo kar na dom. Na podoben način prodaja še več škotskih pridelovalcev. 

Ekološko pridelana hrana že dolgo postaja vedno bolj priljubljena tudi na Škotskem. H gojenju in kupovanju lokalnih pridelkov z različnimi projekti vzpodbuja tudi vlada.

 

Atraktivna obala

Škotska je seveda neločljivo povezana z morjem. Žal je prehladno za kopanje, a obale so zelo atraktivne. Še posebej v zahodnem delu. Tam je možno priti do morja kar z vlakom. Najbolj slikovita proga povezuje mesti Fort Wiliam in Mallaig. Že od nekdaj je atraktivna, še posebej priljubljena pa je postala zaradi snemanja nekaterih filmov o Harryju Potterju. Najbolj znani so prizori parnega vlaka na železniškem viaduktu, ki prečka reko Finnan.

Ob zahodni obali se je bilo tudi najlepše posloviti od Škotske: z razgledi na številne otoke, koničaste vrhove in osamljene peščene plaže, ki od daleč spominjajo na tople kraje…. 

Igor Fabjan

 

Preberite tudi

INFO-PO_SVETU