LOGO_LUPA_web

Sejšeli – več kot naravni paradiž

Sejšelski otoki so se mi zaradi visokih hotelskih cen od nekdaj zdeli težko dosegljiva destinacija. Peščene plaže in kokosove palme je mogoče občudovati na drugih koncih sveta za precej manj denarja. A privlačnim otočkom se vendar nisem mogel upreti in že po nekaj dneh sem vedel, da sem prišel prav – v pravcati paradiž s prijaznimi domačini.

Sejšele sestavlja 115 otokov, raztresenih po južnih prostranstvih Indijskega oceana, severno od Madagaskarja in dobrih 1500 kilometrov daleč od afriške obale. Na otokih s skupno površino 455 km2 živi okoli 84.000 prebivalcev. Dobra tretjina v glavnem mestu Victoria. Nenaseljeni otoki so bili sprva zatočišče za pirate, ki so prežali na trgovske ladje. Leta 1742 so si otoke prilastili Francozi, ki so že gospodarili z južneje ležečim otokom Mavricij, s katerega so prišli prvi beli naseljenci in afriški sužnji. Po dolgoletnih spopadih za prevlado so otoki pripadli Veliki Britaniji in ostali kolonija vse do razglasitve samostojnosti, leta 1976.

Sožitje kultur

Sejšeli so ena redkih držav, v kateri ni medrasnih in medverskih napetosti, kljub temu, da so predniki domačinov prišli iz različnih koncev sveta. Prvi naseljenci so bili belci z afriškimi sužnji. Po ukinitvi suženjstva so začeli prihajati Indijci, kasneje tudi Arabci in Kitajci, zadnja desetletja pa bogataši, ki si zaželijo življenja pod tropskim soncem. Tako je na prvi pogled nemogoče reči, kdo je domačin – to je lahko plavolasi belec, prikupna mulatka, temnopolti poslovnež ali trgovka z afriškimi in azijskimi potezami. Prav tako pisana je njihova zastava pa tudi običaji in jezik. Otočani govorijo kreolščino, jezik francoskih korenin s številnimi angleškimi in afriškimi besedami. To je pogovorni jezik, v stikih s tujci pa k sreči uporabljajo angleščino, ki predstavlja tudi poslovni jezik. Poleg teh je uradni jezik še francoščina.

Številne vplive sem začel najprej spoznavati ob otoški hrani. Težko bi izpostavil kakšno jed, saj se na krožniku najpogosteje znajdejo ribe in morski sadeži. Bolj kot krompir je priljubljen riž, jedi pa niso pretirano začinjene, tako da ustrezajo skoraj vsakemu okusu. Navduševala me je pestra ponudba tropskega sadja z mangom na čelu. Bolj iz radovednosti sem prvič poskusil tudi kruhovec. A še to le na prigovarjanje prodajalca na tržnici, ki je zatrjeval: »Kdor poizkusi sejšelski kruhovec, se nekoč gotovo vrne na otoke!«

Neobičajna zmes je tudi otoška glasba, v kateri se mešajo stili z vseh koncev sveta. Med tradicionalnimi inštrumenti je mogoče najti afriške bobne, ki se jim pridružijo poskočni zvoki violin, veseljaške harmonike in še česa. Tudi plesi so posrečena mešanica, v kateri je možno zaslediti tako afriške elemente kot korake plesov s francoskega dvora, ki so jih nekdanji sužnji priredili po svoje. 

Navduševala me je pestra ponudba tropskega sadja z mangom na čelu. Bolj iz radovednosti sem prvič poskusil tudi kruhovec.


Na otočju prevladuje katoliška vera.
Na otočju prevladuje katoliška vera.

 

Stroga okoljevarstvena politika

Sejšeli so biotsko zelo raznoliko otočje. Morda zato, ker so otoki ostanki vrhov vele celine Gondvana, ki je pred 200 milijoni let združevala ozemlja današnjih kontinentov južne poloble. Okoljevarstvena politika je že desetletja zelo stroga, tako da se za lepote otokov ter številne endemične rastline in živali ni treba bati. Kar dobra polovica države je zaščitena kot naravni rezervat! Kljub velikim vlaganjem v nove turistične kapacitete mora vsak projekt dobiti dovoljenje odgovornih institucij, ki skrbijo za vpliv na okolje.

Državni simbol je črna papiga z drugega največjega otoka Praslin, kjer živi okoli 200 primerkov te redke vrste. Nekaj živali in rastlin je po prihodu človeka vendarle izumrlo. Za vedno je bilo izgubljenih več vrst ptic, krokodili, kmalu pa bi ostali tudi brez želv velikank, ki lahko tehtajo več kot 300 kilogramov. Te so bile dobrodošle na jedilniku prvotnih naseljencev, zato so jih na večini otokov iztrebili. K sreči so preživele na odročnem koralnem otočju Aldabra, od koder so jih v preteklem stoletju naselili nazaj na mnoge otoke. Najbolj znana naravna otoška atrakcija pa je morski kokos –‘coco de mer’. Plod neobičajne palme je lahko težak do 30 kilogramov, velik do pol metra, zori pa kar sedem let. Naravno rastišče palme je le otok Praslin, kjer jih je okoli 7000. Prve orehe so najprej našli naplavljene na Maldivih. Bili so dragoceni, uporabljali so jih v medicinske namene, veljali pa so tudi za afrodiziak. Najbrž zaradi njihove oblike, ki spominja na ženske obline. Ker niso našli rastline, na katerih naj bi rasli orehi, so menili, da drevesa rastejo v morskih globinah. Od tod ime – morski kokos. Šele leta 1768 so odkrili palme na Praslinu, danes pa rastejo tudi na okoliških otokih. Vse so skrbno evidentirane in vsak plod je označen s številko. Prodaja orehov je namreč dovoljena le preko državne institucije, saj so iskan spominek, ki prinese kar nekaj denarja v državno blagajno.

 Anse Source d'Argent, Sejšeli, Afrika  (foto: Lauren Lindsay in Ming Nomchong) Anse Source d'Argent, Sejšeli, Afrika (foto: Lauren Lindsay in Ming Nomchong) 

Plod neobičajne palme je lahko težak do 30 kilogramov, velik do pol metra, zori pa kar sedem let.

 

Vse se vrti okoli turistov

Turizem predstavlja glavni vir dohodkov majhne države. Na Sejšelih k sreči ni velikih hotelov. Samostojni turisti so v manjšini. Tudi zato, ker je lažje najti ugodno ponudbo preko velikih operaterjev, ki lahko ponudijo dostopnejšo ceno prenočišča v kombinaciji z letalskim prevozom. Na otokih ne želijo razvijati množičnega turizma. Zato so cene relativno visoke, najnižje pa določa vlada. Tako poceni prenočišč ni možno dobiti, saj tudi redki domačini, ki oddajajo sobe na črno, zaračunajo vsaj 40 evrov na noč. Najraje imajo evre, čeprav je domača valuta sejšelska rupija zadnja leta stabilna. Cene v restavracijah in trgovinah so na ravni evropskih. To pa žal ne pomeni, da se domačini ponašajo tudi z evropskimi plačami! Tisti, ki imajo zaposlitev, morajo preživeti z okoli 200 evri na mesec. K sreči ne potrebujejo ogrevanja in zimskih oblačil, radodarna narava pa jim omogoča, da lahko večino hrane pridelajo kar na domačem vrtu. Avtomobili so za večino luksuz, toda, saj jih z izjemo na največjem otoku Mahe niti ne potrebujejo. Tu in na otoku Praslin je vzpostavljen dokaj zanesljiv javni prevoz, drugod pa je možno vse opraviti peš, s kolesom ali s čolnom.

Tudi rajski otoki niso ušli recesiji. Mednarodni denarni sklad (IMF) je z novimi posojili državo rešil pred bankrotom, toda okrevanje ene najbolj zadolženih držav (na prebivalca) bo dolgotrajno in boleče – predvsem za običajne državljane. K sreči sta zdravstvo in osnovno šolstvo še vedno brezplačna.

Vlaganje v obnovljive vire

Energetsko so Sejšeli popolnoma odvisni od uvoza nafte in tudi več kot polovico hrane morajo uvoziti, predvsem meso in riž. V zadnjem letu so zagnali prve vetrne elektrarne, na otočju Aldabra pa načrtujejo veliko sončno elektrarno, s katero naj bi pokrili kar 90 % potreb otoka po električni energiji. To je za Aldabro še posebno pomembno, saj je eden izmed najbolj oddaljenih sejšelskih otokov. Z obnovljivimi viri naj bi v naslednjem desetletju dosegli 10 % pokrivanje potreb po elektriki. Zanimiv projekt pripravljajo tudi za enega najlepših otokov, La Digue. Na njem je že sedaj le ducat avtomobilov in kamionov, v naslednjih letih pa nameravajo še te nadomestiti z vozili na električni pogon. S tem naj bi otok postala ekološka prestolnica Sejšelov, kar je do neke mere že danes. Večina prebivalcev se namreč prevaža le s kolesi in čolni, v veliki meri pa so samooskrbni vsaj z ribami, sadjem in zelenjavo. 

Večina prebivalcev se prevaža le s kolesi in čolni, v veliki meri pa so samooskrbni vsaj z ribami, sadjem in zelenjavo.

 

Med večjimi otoki vozijo lesene jadrnice, drugod pa pridejo v poštev le majhna letala.
Med večjimi otoki vozijo lesene jadrnice, drugod pa pridejo v poštev le majhna letala.

 

Košček raja – otok Fregate

Eden pravih posebnežev, na katerem bi se počutil domače celo Robinsone Crusoe, je otok Fregate. Po spletu okoliščin sem lahko nekaj dni užival v najlepšem približku raja, ki si ga lahko zamislim. Le nekaj več kot kvadratni kilometer velik otok je dobri dve desetletji v zasebni lasti. A bogati švicarski lastnik se je odločil, da bo svoj paradiž delil tudi z drugimi. Pa ne zaradi zaslužka, temveč preprosto meni, da si otok zasluži obiskovalce. Sam pa si letno lahko vzame le nekaj tednov časa za bivanje v tropskem paradižu. Cene najema bungalova so za običajne smrtnike sicer astronomske (okoli 3000 evrov/dan). A upravljanje in vzdrževanje otoka je drago in lastniku turisti gotovo ne prinašajo omembe vrednega dobička. Še posebno, ker se je odločil, da bo otok zapustil naslednikom, če je le možno, v prvobitnem naravnem stanju. S tem namenom so začeli pogozdovati nekdanjo plantažo kokosovih orehov. Doslej so na novo zasadili več kot 100.000 dreves. Poleg pogozdovanja so uspeli pred izumrtjem rešiti ogroženo vrsto srake, ki je živela samo še na tem otoku. To jim je uspelo šele po iztrebljenju miši in podgan, ki so se rade gostile s ptičjimi jajci. Tako na otoku še danes lahko pristanejo le čolni, ki imajo potrdilo, da na krovu ni nezaželenih glodavcev. Za udobje gostov skrbi celo postrešček – butler. Nekakšen sodobni služabnik, ki skrbi za obiskovalce v vseh možnih pogledih. Bivanje je možno v prostornih bungalovih, zgrajenih iz naravnih materialov. Pokriti so s slamnato streho, stene pa nadomeščajo steklena okna, tako da se z vseh strani ponujajo pogledi na tropsko zelenje in morje. Bolj kot turistično udobje me je prevzela narava. Na otoku živi nekaj sto velikih želv in manjša kolonija srak, ki je pred desetletji štela le še 20 primerkov. S pomočjo otoškega biologa pa sem našel še enega otoškega endemita, vrsto rjavega hrošča, ki šteje le nekaj več kot sto žuželk. 

Igor Fabjan

 

 

Preberite tudi

INFO-PO_SVETU