San Marino – majhno je privlačno

 

San Marino je tretja najmanjša država v Evropi (61 km2, 32.000 prebivalcev), toda kljub majhnosti je to najstarejša republika na svetu! A to še zdaleč ni edina posebnost, zaradi katere ga je vredno obiskati!

Spletna znanka iz bližnjega obmorskega letovišča Rimini mi je svetovala, da se je v San Marino dobro pripeljati v zgodnih dopoldanskih urah, saj se parkirišča presenetljivo hitro napolnijo prav vse dni v tednu. Še posebno tista, ki se nahajajo pod samim mestnim obzidjem. Ko so ta polna, začenjajo redarji usmerjati promet na nižje ležeča parkirišča. In tista najnižja ležijo res globoko ob vznožju gore Titano, okoli katere se razprostira državica, v celoti obdana z italijanskim ozemljem. K sreči dostop do starega dela prestolnice ni preveč naporen. Z najbolj oddaljenih parkirišč se je mogoče zapeljati z gondolsko žičnico, višje pod starim mestom pa strmine premagujejo panoramska dvigala.

 

san-marino-naslovna

Ustanovitelj iz Dalmacije

Nastanek San Marina sega na začetek četrtega stoletja našega štetja in je povezan z otokom Rab. Tam je živel kamnosek Marino. Ko je slišal, da rimski cesar Dioklecijan v Riminiju gradi novo pristanišče, se je v iskanju dela s krščanskimi prijatelji odpravil čez Jadransko morje. Ker so jim zaradi vere grozili z usmrtitvijo, se je Marino s somišljeniki umaknil na težko dostopna pobočja gore Titano. Ozemlje je skupnosti podarila kristjanka Felicissima, škof iz Riminija pa je Marina imenoval za diakona. V srednjem veku so Sanmarinci naprosili papeža, naj njihovega ustanovitelja razglasi za svetnika. Papež jih je uslišal, in tako je republika dobila ime. Mala državica je svojo neodvisnost uspešno branila z diplomacijo, ko je bilo treba, pa so se znali uspešno braniti tudi z orožjem. Skupnost se je namreč med desetletji obdala z mogočnim obzidjem in obrambnimi stolpi. Na vrhovih gore Titano so zgradili tri mogočne trdnjave. Domačini so že od nekdaj znali ceniti svobodo in so pogosto nudili zatočišče preganjanim. 

Življenje z milijoni turistov

Sanmarinci živijo predvsem od turizma. Nič čudnega, saj miniaturno državo vsako leto obišče okoli tri milijone turistov! Tradicionalno seveda prevladujejo Italijani, mnogo je tudi drugih obiskovalcev, ki prihajajo prav z vseh koncev sveta. Spretni trgovci znajo kupcem pihati na dušo tudi s kakšno besedo ali napisom v katerem izmed slovanskih jezikov, predvsem ruščini. Turistični uradi dobro skrbijo za obiskovalce z brošurami in letaki v vseh mogočih jezikih  na voljo so celo v slovenščini! Uradni jezik v San Marinu je seveda italijanščina, vendar zaradi stalnega pritoka turistov mnogi govorijo vsaj še en svetovni jezik. Državica je nekoč slovela kot brezcarinski paradiž. Danes so cene skoraj enake kot v Italiji, a kljub temu obiskovalci še vedno upajo na ugodne nakupe. Teh žal ni več, a skoraj vsak se vrača domov s kakšnim spominkom, parfumom ali likerjem. In morda še s polnim avtomobilskim rezervoarjem, saj so pogonska goriva nekaj centov cenejša kot v Italiji.

Poleg turizma predstavlja pomemben vir zaslužka tudi poljedelstvo, saj dobro polovico države obsegajo gozdne in obdelovalne površine.

Eden izmed vhodov v stari del mesta.
Eden izmed vhodov v stari del mesta.

 

Privlačen predvsem stari del glavnega mesta

Obiskovalci so namenjeni predvsem v stari del glavnega mesta, ki se stiska za obzidjem pod mogočnim skalnim masivom in je od leta 2008 na Unescovem seznamu dediščine človeštva. Na prepadnem robu gore Titano se dvigujejo tri mogočne trdnjave, povezane z obzidjem. Med njimi vodi privlačna pešpot, ki se ponaša z lepimi pogledi na celotno ozemlje male države. Prvi dve trdnjavi za kamnitimi zidovi hranita privlačni muzejski zbirki. Od zadnje trdnjave pa je ostal le še obrambni stolp in še ta ni odprt za obiskovalce.

Med srednjeveškimi kamnitimi hišami se po ozkih ulicah vsak dan gnete nepregledna množica turistov. Poleg palač, cerkva in muzejev jih privlačijo številne trgovinice, butiki in gostinski lokali. Oddih v kateri izmed gostiln je priložnost za srečanje z domačo gastronomijo. Navdušile so me predvsem testenin, ki jih marsikje pripravljajo kar sami. 

Plačevanje tudi z zlatniki

V San Marinu je plačilno sredstvo evro, čeprav država ni članica Evropske skupnosti. Toda sklenjen ima finančni sporazum, ki dovoljuje tudi izdajanje lastnih evrskih kovancev. Ti so zaradi majhnega števila iskani med zbiralci. Poleg evrov od leta 1974 izdajajo tudi zlatnike, imenovane scudo.

Zlatniki so v San Marinu uradno plačilno sredstvo, vendar so seveda predvsem zaželen predmet zbiralcev.

 

Igor Fabjan

 

 

Preberite tudi