LOGO_LUPA_web

Reunion – najboljša vanilija iz tropskega paradiža

 

Otok Reunion je na zemljevidu le drobna pika ob afriški obali, nekje med veliko večjim Madagaskarjem in Mavricijem. A, ker je še vse od kolonialnih časov pod francosko oblastjo, ga je razmeroma enostavno obiskati. S Parizom ima redne letalske povezave, priročen pa je tudi obisk z bližnjega Mavricija, ki je mnogo bolj znan kot atraktivna tropska turistična destinacija.

Otoček v Indijskem oceanu me je očaral že ob pristanku: na prvi pogled je bil videti kot s tropskim gozdom obrasla gora sredi oceana. Pozdravile so me še črne peščene obale in nič čudnega, da mu pravijo tudi ‘Mali Havaji’.

Reunion je vulkanskega izvora. Manjši del otoka pogosto preplavljajo potoki lave. Ta se ob občasnih izbruhih spušča z 2632 metrov visokega vulkana Piton de la Fournaise. Pod njegovim vrhom se na višini 2200 metrov razprostira Plaine des Sables, pravcata puščava črnega peska, ki je dosegljiva po makadamski cesti.

IMG_0219_web
Boucan Canot je ena izmed najlepših otoških plaž.

 

Otoška prestolnica Saint Denis

Le uro kasneje sem že spoznaval ulice otoške prestolnice Saint Denis. V mestnem središču sem sredi toplega januarskega dne občudoval prikupne lesene kolonialne hiše. Glavna cesta v starem delu mesta se imenuje Rue de Paris. Zaznamuje jo spomenik, posvečenim padlim vojakom v obeh svetovnih vojnah in nedaleč stran še majhen, a privlačen park Jardin de l’Etat, v katerem je urejen Narodni muzej. Le nekaj korakov stran pozornost vzbuja neoklasicistična zgradba, v kateri domuje muzej in galerija Leon Dierx. V njej so na ogledu dela številnih otoških slikarjev, celo Pabla Picassa!

Mestno središče je tako majhno, da sem lahko najbolj zanimive kotičke spoznaval kar peš. V edinem večjem otoškem mestu je mogoče najti več trgovin z najbolj znanimi svetovnimi znamkami. Te se vrstijo ob kak kilometer dolgi ulici Rue du Marechal Leclerc, ki je rezervirana za pešce. Tu se nahaja tudi butik najbolj znane otoške znamke oblačil Pardon. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1984, predstavlja pa ga logotip elegantnega hudička. Danes imajo svoje butike na več tropskih francoskih otokih in seveda v Franciji. Le nekaj korakov stran od nakupovalnih poti vabi tržnica, kjer je mogoče najti vse, kar izdelujejo otoški obrtniki in pridelajo kmetje. St. Denis poživlja tudi nekaj cerkva iz kolonialnega obdobja. Te skupaj z ostanki utrdbe ob obali in starega botaničnega vrta spominjajo na čase prevlade belih gospodarjev. O njih pričajo tudi nekateri spomeniki. Vključno s tistim, ki je posvečen enemu izmed najbolj slavnih otočanov, letalcu Roland Garrosu.

Le nekaj korakov stran od nakupovalnih poti vabi tržnica, kjer je mogoče najti vse, kar izdelujejo otoški obrtniki in pridelajo kmetje.

 

Mestna promenada pod kokosovimi palmami

Marsikje lahko okušate tropske pridelke.
Marsikje lahko okušate tropske pridelke.

Prestolnica se ne ponaša z najbolj primerno plažo za kopanje. Zato pa je nadvse prijetno spoznavanje promenade La Barachois, ki vodi pod kokosovimi palmami tik ob obali. Promenado spremljajo davno opuščeni ladijski topovi, ki spominjajo na gusarske čase. Ob obali vabijo številni gostinski lokali, v katerih si lahko že za nekaj evrov privoščite značilne otoške jedi. Te so nastale pod vplivi francoske, afriške, indijske in kitajske kuhinje. Tako prevladujejo različni kariji z rižem. Ponekod jih slikovito postrežejo kar na bananinem listu! Samosa so nasitni prigrizki v ocvrtem testu, v katerem je zavito meso ali zelenjava z začimbami. Ljubitelji mesnin so zadovoljni s klobasami rougail, meni pa se je vtisnil v spomin posladek cambarre gateau. Kolač nenavadne vijoličaste barve je presenetljivo narejen iz popolnoma naravnih sestavin, saj mu dajejo značilno barvo gomolji vrste jama. Tako sladicam kot tudi drugim jedem pogosto dodajajo stroke vanilije. In to najboljše vrste, saj prav od tod izvira burbonska vanilija.

Tako sladicam kot tudi drugim jedem pogosto dodajajo stroke vanilije. In to najboljše vrste, saj prav od tod izvira burbonska vanilija.

 

Paradiž med gorami

Otočani so večinoma temnopolti potomci nekdanjih sužnjev in belih kolonizatorjev. Reunion premore okoli 850.000 prebivalcev in presenetljivo veliko avtomobilov francoskega porekla, kar priča o dokaj visokem standardu, saj je otok del Evropske unije. Domačini so deležni varnega socialnega sistema, za šolstvo, zakonodajno oblast in finančno politiko pa skrbi matična Francija. Plačilno sredstvo na otoku je evro, cene pa so žal na ravni francoskih, ob bistveno slabših plačah. A kljub temu se mi je zazdelo življenje na otoku prav idilično: bujno rastlinje vsepovsod, obale, obdane z vedno toplim morjem in hribovita notranjost. Ko zapustim soparno ravnico ob obali, se kmalu znajdem v popolnoma drugem svetu. V eni izmed sotesk, ki predstavljajo najlažji dostop v hribovito notranjost, se odpre pogled na strme v nebo kipeče vrhove, porasle z bujnim tropskim rastjem. K razpenjeni reki, nad katero se vije ovinkasta cesta, se vsepovsod spuščajo potočki. Cesta je speljana do manjših naselij v notranjosti. Tu se soteska razširi v veliko dolino, obkroženo z visokimi vrhovi. Ti kraji so bili v času suženjstva skoraj nedostopni. Za bogate francoske lastnike plantaž pa tudi nezanimivi. Prvi so jih naselili šele pobegli črni sužnji. Danes se v gore umikajo dopustniki. Najvišja gora je kar 3070 metrov visoki vrh Piton de Neiges (Snežnik), ki je tako najvišja gora v Indijskem oceanu! Ime mu kljub tropski klimi pristaja, saj je vrh že večkrat pobelil sneg. Dobrih šest ur trajajoči vzpon na goro je možno opraviti v enem dnevu. A zaradi muhastega vremena z rednimi popoldanskimi pooblačitvami in deževnimi nalivi, je priporočljivo prespati v planinski koči pod vrhom.

Danes se v gore umikajo dopustniki. Najvišja gora je kar 3070 metrov visoki vrh Piton de Neiges (Snežnik), ki je tako najvišja gora v Indijskem oceanu!

V hribe so nekoč bežali sužnji.
V hribe so nekoč bežali sužnji.

 

Gorsko idilo ‘kalijo’ premožni turisti

Najprivlačnejši mesteci med gorami sta Hell-Bourg in Cilaos, ki je paradiž za pohodnike in ljubitelje adrenalinskih športov. Mogoče se je posvetiti plezanju, soteskanju, gorskemu kolesarjenju, padalstvu … Gostje niso posebno zahtevni in temu primerno tudi ni na voljo razkošnih hotelov. Prenočišča predstavljajo predvsem manjši družinski penzioni. V gorah so najlepše jutra. Takrat vrhovi pod jasnim nebom zažarijo v barvah vzhajajočega sonca. Prava gorska idila, ki pa jo, žal, pogosto kazijo premožni turisti. Ti si namesto naporne vožnje po ovinkastih cestah raje omislijo ogled otoka s helikopterji. No, če vas mika takšen spektakularni ogled, bodite pripravljeni, da boste za uro poleta odšteli okoli 200 evrov.

Kraljica začimb

Za Francoze je bil otok nekoč pomembna postojanka na tem koncu Indijskega oceana. Ko so na Reunionu začeli gojiti sladkorni trst, vanilijo in druge začimbe, so beli posestniki s pomočjo črnih sužnjev na hitro obogateli. Vanilija in eterična olja za izdelavo parfumov so še danes najpomembnejši otoški proizvod. Vanilija, vrsta orhideje z zelenimi cvetovi, ima med domačini prav posebno veljavo. Njene omamno dišeče stroke pogosto uporabljajo pri kuhi in pripravi različnih pijač. Tako si lahko marsikje privoščite ribo ali piščanca z vanilijo in vanilijev aperitiv. Ta običajno predstavlja sadni ali kokosov liker, v katerem so namočeni stroki vanilije. Cene za gastronomske skušnjave so žal enake ali celo višje kot v Franciji, tako da si je posebno razkošno kosilo težko omisliti za manj kot dvajset evrov.

Eno izmed plantaž vanilije si je možno tudi ogledati. Žal fotografiranje ni bilo zaželeno. Kot bi hoteli pred radovedneži ohraniti skrivnost opraševanja vanilijevih cvetov. Ti namreč na otoku nimajo naravnih opraševalcev tako kot v domovini, Srednji Ameriki. Zato je postala pridelava vanilije na otoku uspešna šele z odkritjem enostavnega ročnega opraševanja s slamico. Za iznajdbo postopka je bil zaslužen komaj 12-letni temnopolti suženj Edmond Albius (1829-1880). Njegova metoda je v uporabi še danes. Nič čudnega, da so mu v zahvalo v manjšem obmorskem kraju St. Suzanne postavili spomenik. Poleg vanilije so otočani znani tudi po pridobivanju drugih kakovostnih začimb in eteričnih olj iz številnih tropskih rastlin.

Žal fotografiranje ni bilo zaželeno. Kot bi hoteli pred radovedneži ohraniti skrivnost opraševanja vanilijevih cvetov.

Turistični St. Gilles les Bains.
Turistični St. Gilles les Bains.

 

Ekologija ob peščenih plažah

Večji del otoške obale ni posebno privlačen zaradi pomanjkanja sence in visokih valov. Ti se umirijo le nad koralnim grebenom, ki ponekod zagotavlja varno kopanje. Za ljubitelje peščenih plaž je primerna predvsem zahodna obala. Še posebno v okolici zaliva Boucan Canot in bližnjega letoviškega mesta St. Gilles les Bains. Domačini pravijo, da je to reunionski St. Tropez. Bele peščene plaže v okolici niso videti posebno eksotične, saj skoraj ne premorejo kokosovih palm. Nič čudnega, da je izven glavne turistične sezone večji del obale ob turističnem kraju opustel. Otoški turizem je skoraj izključno odvisen od Francozov, ki prihajajo sem predvsem v času zimskih in poletnih počitnic v Evropi. Med francosko govorečimi otočani se namreč počutijo kot doma. Ob najbolj turističnem delu obale so pred dvema letoma začeli voziti električni motocikli, predelani za prevoz potnikov – po vzoru vozil tuk-tuk iz Tajske. Elektrifikacija prometa je ena izmed prednostnih nalog otoške vlade, saj načrtujejo, da naj bi bila do leta 2030 polovica otoških avtomobilov na električni pogon. V tem času želijo postati tudi energetsko neodvisni. Trenutno več kot polovico potrebne energije pridobivajo iz premoga in drugih fosilnih goriv, v prihodnje pa stavijo na obnovljive vire. Tako naj bi bistveno povečali izkoriščanje sončne in vetrne energije ter biomase, razmišljajo pa tudi o pridobivanju elektrike s pomočjo valov in toplotne energije morja.

Igor Fabjan

 

 

Preberite tudi

INFO-PO_SVETU