Menorca, balearski biser

Menorca je eden najbolj naravno ohranjenih sredozemskih otokov, tudi po zaslugi skrbno načrtovanega razvoja turizma. Od leta 1993 je otok zavarovan kot biosferni rezervat in postaja vzorčni primer za uresničevanje trajnostnega razvoja. Nič čudnega, da domačini, tudi mladi, večinoma nimajo želje po odhodu na celino. Še več, v otok so se že davno zaljubili mnogi tujci.

Nad Menorco sem se hitro navdušil. Že ob prihodu, ko smo v soju večerne zarje zapluli v ozek zaliv. Kar naenkrat so z obeh strani zrasle bele osvetljene hiše nad mogočnim obzidjem – kot bi pripluli v opuščeno srednjeveško pristanišče. Ciutadella je bila presenetljivo mirna. Kljub prebujajoči se turistični sezoni v ozkih ulicah ni bilo videti veliko življenja. S parkiranjem na robu utrjenega mestnega središča nisem imel težav. Pravo olajšanje po kaotičnem prometu Barcelone, iz katere za kar zasoljeno ceno vozi sodoben trajekt na Menorco. Žal obisk Balearskih otokov z ladjo ni prav poceni. Pogosto je mogoče za podobno ceno dobiti povratno letalsko vozovnico, za okoli sto evrov tudi s čarterskimi prevozniki iz okolice Slovenije.

Omejili so gradnjo počitniških objektov

Menorca je najvzhodnejši izmed Balearskih otokov in nekako živi v senci turistično bolj znane Mallorce in Ibize. Ko so pred desetletji ibiške in mallorške obale polnila hotelska naselja, so se na Menorci odločili, da raje ohranijo čudovito naravo. Tudi s pomočjo strogih zakonov, ki so omejili gradnjo počitniških objektov. Tako jim je uspelo ohraniti večji del razgibane obale, ki je marsikje še vedno takšna, kot so jo spoznavali stari mornarji. Vse od Freničanov, Grkov, Kartažanov, Rimljanov in Mavrov, ki so pustili na otoku kar nekaj sledov. Najbolj viden pečat so mu nadeli Britanci, ki so tod gospodarili večji del 18. stoletja. Še vedno pa je prav malo znanega o staroselcih, na katere spominjajo številne kamnite zgradbe, raztresene po vsem otoku. Najbolj značilni so iz kamenja zgrajeni stožčasti talayoti, ki spominjajo na nekakšne obrambne stolpe ali grobnice in kamniti skladi, imenovani taulas.

 

Otok ponuja najlepše podobe Sredozemlja: obilico sončnih dni, turkizno obarvano morje, cvetoče mandljevce in citruse, dehteči rožmarin, bele peščene plaže ali osamljene skalne zalivčke s senco zveriženih borovcev.

 

Najlepše podobe Sredozemlja

Otok ponuja najlepše podobe Sredozemlja: obilico sončnih dni, turkizno obarvano morje, cvetoče mandljevce in citruse, dehteči rožmarin, bele peščene plaže ali osamljene skalne zalivčke s senco zveriženih borovcev. Najbolj znani turistični zalivi so Binibeca, Cala en Porter, Cala Galdana in Fornells. K sreči pa je ostalo ohranjenih in nepozidanih še veliko zalivov. Do marsikatere privlačne plaže se je treba vsaj malo potruditi, pogosto tudi po kozjih stezicah. Včasih so parkirišča urejena v bližini. Pogosto pa do njih vodi le makadamsko cestišče. Kot bi želeli tudi na ta način omejiti obisk. Javni avtobusni promet med večjimi kraji je dobro urejen. Toda v bližino mnogih plaž je mogoče priti le z avtomobilom ali motorjem. Najbolj me je navdušila Cala Mitjana, prava idilična plaža z razglednice: bel pesek, turkizno morje, senca borovcev in brez gostinskih lokalov. V zalivu ni bilo gneče, kljub temu da leži blizu turističnega kraja Cale Galdana. Le nekaj kilometrov stran pa se nahaja eden izmed dveh otoških avtokampov. Z Mitjane skozi gosto sredozemsko rastje vodi več poti nad strmo skalnato obalo, vse do dolge osamljene plaže Cale Escorxsada. Leži ob izlivu manjše reke, a ni tako slikovita kot Mitjana.

Južno od Mahona je eden najbolj zanimivih naravno ohranjenih zalivov Cala Coves. Dostopen je le po dolgem razritem makadamu. Lep zaliv z malo peščeno obalo in obilo razbrazdanega skalovja predstavlja slikovit izziv za proste plezalce. V skalah je več jam, v katerih so nekoč bivali hipiji. Danes je onemogočen dostop do večine jam, saj je prosto kampiranje v naravi prepovedano.

Severna obala je malce manj gostoljubna. Pred rtom Cabo de Caballeria se razprostira na stotine metrov peščene plaže z rjavordečkasto obarvanim peskom. Zaradi pogostega vetra je tod pogosto bolj samotno. Nad visokimi valovi se najbolj navdušujejo ljubitelji kajtanja in surfanja. 

 

Stara in nova prestolnica

Edini dve otoški mesti sem našel na skrajnih koncih Menorce. Na severu je to Ciutadella, stara otoška prestolnica. Tesne ulice obdane s palačami in cerkvami so stisnjene med srednjeveško obzidje. Vmes vabijo številni lokali in trgovine z lokalnimi izdelki, kot so slamniki, keramika, bižuterija ter izvrstni otoški siri. Tu sem našel ekološko mesnico – Ecocarn. V njej so naprodaj kakovostni mesni izdelki, vključno s klobasami sobrassada. Zanje je značilna rdeča barva zaradi dodane rdeče paprike.

Ciutadella je svojo prevlado izgubila s prihodom Britancev. Ti so za glavno mesto izbrali Mahon, ki leži na dobrih petdeset kilometrov oddaljenem južnem koncu otoka. Pritegnilo jih je enkratno naravno pristanišče, ki je eno največjih na svetu. Morje se namreč zajeda skoraj pet kilometrov globoko v notranjost. Prvotno naselje je menda ustanovil brat najbolj slavnega Kartažana Hanibala. Danes je mestece očarljiva kombinacija sredozemske arhitekture s pridihom mavrskih in britanskih vplivov. Mesto je bilo prijetno spoznavati kar peš. Vsaj najbolj zanimivo staro središče in spodaj ležeče pristanišče. V slednjem vabijo številne restavracije in gostilne, v katerih radi postrežejo tudi z najbolj značilnimi otoškimi specialitetami. Poleg rib, morskih sadežev in znamenite jastogove juhe so za predjed na voljo tudi odlični otoški siri. In majoneza za dodatek, saj naj bi ta jajčna priloga nastala prav v Mahonu. Od tod tudi njeno
originalno ime – salsa mahonesa. Za aperitiv velja poizkusiti otoški gin, katerega proizvodnja je še vedno skoraj takšna kot v času Britancev. Nekaj destilarn se nahaja prav v mahonskem pristanišču. V eni izmed njih sem se navdušil nad osvežilno otoško pijačo pomada – gin z limonado in ledom. 

Danes je mestece Mahon očarljiva kombinacija sredozemske arhitekture s pridihom mavrskih in britanskih vplivov.

 

Na podeželju živita svoje sanje

Na otoku je kljub omejitvam dovolj prenočitvenih zmogljivosti. Zanimivo možnost nudijo stara obnovljena posestva, med katerimi je eno najbolj znanih Biniarroca. Pred dvema desetletjema sta ga kupili slikarka Lindsay Mullen in modna oblikovalka Sheelagh Ratliff. Britanki sta z obilico trdega dela in predvsem željo po ohranjanju duše starega posestva, razpadajočo kmetijo spremenili v udoben hotel. To je bil prvi tako imenovani podeželski hotel na Menorci. Z rahločutno kombinacijo starega in novega sta dokazali, da je lahko tudi vsakdanje žlahtno ter podeželsko luksuzno in celo petično. Hotel Biniarroca se ponaša z domačnostjo, mirom in udobjem. Za dobro počutje gostov skupaj z mednarodno ekipo neumorno skrbita zgovorni lastnici. Obnovljenim
prostorom sta dodali močno osebno noto: Lindsay s svojimi velikimi slikami, ki krasijo prav vse prostore in Sheelagh z neobičajnimi zbirkami starih predmetov. Lindsay se je že kot najstnica zaljubila v otok cvetočih prostranstev, čarobnih zalivov in magične svetlobe. Potem se je neprestano vračala med študijem slikarstva in otok je dal krila njeni domišljiji in ustvarjanju – njene impresionistične slike so nostalgičen posnetek narave s prevladujočimi pejsaži, urejenimi vrtovi in cvetjem. Danes najpogosteje razstavlja v Londonu in Zurichu, svoja dela pa pogosto podarja raznim dobrodelnim organizacijam na Menorci. Domačini so jo že davno sprejeli za svojo. Lindsay z naravo ne povezujeta le platno in čopič. Kot prava Britanka zelo rada vrtnari. Tako kot Sheelagh, ki se še posebej rada umakne na razkošen vrt, ter skrbi za domače živali. Ovce, osle, kokoši, race in mačke imata le sebi v veselje. ”In zato, da nekdanja kmetija ne izgubi nekdanje namembnosti …,” radi poudarita.

 

 

Pozor, črni konji!

Na Menorci 23. in 24. junija poteka najpomembnejši festival. Večstoletna tradicija ima korenine v verskem praznovanju ob dnevu Sv. Janeza, njegov nepogrešljivi del pa so črni menorški konji in elegantni jezdeci. Konjeniki prigalopirajo v večje otoške kraje in se pomešajo med navdušeno množico. Gledalci spodbujajo konje tako, da se postavljajo na zadnje noge. Prireditev je najbolj živahna v Ciutadelli, vendar pa se praznovanje na podoben način odvija tudi v številnih manjših krajih. Nad črnimi konji se je mogoče navduševati tudi druge dni v letu. Na kakšnem izmed sejmov, na tekmovanjih v konjskih dirkah ali pa kar je najlepše, med ježo po obsežnih cvetočih travnikih.

Raj za pohodnike, kolesarje, ljubitelje narave …

Menorca je idealna za ljubitelje narave in mirnejših počitnic. Pretežno ravninski otok z največjo vzpetino El Toro – Bik (358 m) je pravi raj za pohodnike in kolesarje. Ter seveda ljubitelje morja. Na svoj račun pa pridejo tudi ljubitelji odlične otoške hrane, ki temelji na ribah in morskih sadežih. Zraven pa se odlično podajo siri, mandljeve sladice (ensaimada) in otoška vina. Med spominki so me najbolj navdušili tradicionalni usnjeni sandali avarcas. Nekoč so jih izdelovali s podplatom iz odsluženih pnevmatik. In eno najbolj znanih otoških podjetij Pons se še vedno poslužuje prvotnega, naravi prijaznega načina izdelave. 

Igor Fabjan

 

 

Preberite tudi