Maroko – eksotika na vsakem koraku


Maroko, arabska država med Sredozemljem in Atlantikom, že desetletja privlači evropske popotnike. Mnogi se zadovoljijo zgolj s spoznavanjem obalnih letovišč. Tudi sam sem začel s potovanjem na obali. A vedel sem, da moram za pravo okušanje dežele čim prej pozabiti na hotelsko razvajanje.

Turizem postaja eden pomembnejših delov gospodarskega in družbenega razvoja Maroka. Državo obišče kar okoli deset milijonov turistov letno. K tako velikemu obisku so v novem tisočletju pripomogle poceni letalske povezave z Evropo. Poleg tega počasi, a vztrajno posodabljajo infrastrukturo, predvsem ob obali, kjer rastejo nova hotelska in apartmajska naselja. Pretežno tuji investitorji gradijo ob sredozemski, še več pa ob atlantski obali. Ta je še posebno vabljiva med mestoma Agadir in Essaouira. Glavna privlačnost so prijetna klima, obilo sončnih dni in neskončno dolge peščene obale.

 

 

Agadir, turistična prestolnica

Agadir je danes ena najbolj obiskanih turističnih destinacij v Maroku. Seveda, zaradi morja pa tudi hotelov, trgovin in gostinskih lokalov, prilagojenih okusu evropskih turistov. Mesto z več kot pol milijona prebivalcev se sicer ne ponaša z zgodovinskimi znamenitostmi, saj ga je v preteklosti večkrat močno prizadel potres. A zato več kilometrov dolgo peščeno plažo zaznamuje promenada s palmami, ob kateri se vrstijo trgovine in gostinski lokali. Cene so tu občutno višje kot v manj turističnih krajih. Toda že nekaj sto metrov stran sem našel restavracije, v katerih se je mogoče najesti za nekaj evrov. Plačuje se seveda v uradni valuti dirham, ki je vredna približno desetkrat manj.

 

 

Na tradicionalno maroško podobo v Agadirju najbolj spominja velika tržnica Al Had, ki je po vzoru starodavnih mestnih središč imenovanih medina in stisnjena za obzidjem z več vhodi. Tu kupce pričakuje na stotine trgovcev, ki ponujajo blago, značilno za arabske dežele. Kupiti je mogoče skoraj vse, od računalnika pa do pohištva, oblek, plastičnih igrač z daljnega vzhoda, tradicionalnih spominkov, sadja, začimb in neustavljivo mamljivih maroških sladic. Najboljši piškoti vsebujejo med in različne oreščke, predvsem mandlje, ki dobro uspevajo v okoliških krajih. Nikakor se jim nisem mogel odreči in ob vrnitvi domov so predstavljali glavnino mojih spominkov. Na tržnici sem spoznaval tudi odlične domače jedi. Med njimi ne sme manjkati značilna enolončnica harira in tradicionalna maroška jed tadžin. Pripravljajo jo v glineni posodi z zvonastim pokrovom, v katero naložijo raznovrstno zelenjavo v kombinaciji z ribo, piščancem ali drugim mesom, vse skupaj bogato začinijo in dolgo pečejo nad žarečim ogljem. Jed zaradi lončenega pokrova ohrani sočnost, obenem pa lahko nad žerjavico tudi ure dolgo čaka na lačnega gosta.

 

 

Od zasneženih gora do puščave

Maroko je zelo raznolika država. V hribih, ki segajo tudi 4000 metrov visoko, pozimi vedno zapade sneg. Daleč spodaj pa se razprostira Sahara s slikovitimi peščenimi sipinami, oazami datljevih palm in še vedno tudi kamelami. Ob starih karavanskih poteh in rečnih koritih so zrasle številne utrjene vasi, grajene iz lokalnega materiala – mešanice gline in vode. Prav to je bilo poleg nemirnih časov usodno, da so mnoge čudovite zgradbe propadle. Nekaj pa je ohranjenih v vsem svojem blišču. Najbolj znane sem občudoval v vasi Ait Benhaddou, ki je vpisana na seznam svetovne dediščine Unesca in je že večkrat predstavljala filmsko kuliso. Med zidovi utrjene berberske vasi že dolgo ni več pravega življenja. Nekateri še vztrajajo, a le zaradi možnosti zaslužka s številnimi turisti. Še več podobnih, a manj slavnih utrjenih naselij je možno občudovati v bližnji dolini Draa. Vrstijo se vse do mesta Zagora, ki je že od nekdaj veljalo za vrata v Saharo. Od tu so se na več tednov dolgo pot odpravljale karavane kamel, ali pa so se vračale z afriškega juga in po počitku nadaljevala pot do bogatih mest na severu. Danes se od tu v puščavo odpravljajo turisti. Nekateri tudi na kameljih hrbtih, večina pa s sodobnimi terenskimi vozili.

 

Med zidovi utrjene berberske vasi že dolgo ni več pravega življenja. Nekateri še vztrajajo, a le zaradi možnosti zaslužka s številnimi turisti.

 

Tekoče zlato – arganovo olje

V nekaterih sušnih predelih Maroka uspevajo avtohtona arganova drevesa iz plodov katerih pridobivajo dragoceno olje. Arganova drevesa so na prvi pogled podobna oljkam, vključno s plodovi. Arganovo drevo uspešno preživi dolga sušna obdobja in ekstremne poletne temperature, ki segajo tudi do 50 °C! Sistem močnih razvejanih korenin preprečuje erozijo in upočasnjuje širjenje puščave, drevo pa je vsestransko uporabno. Z listjem in sadeži se hranijo koze, ovce in kamele. Iz sadežev pa tukaj živeči Berberi že stoletja stiskajo olje. Nekoč so pridobivali olje iz sadežev, ki so jih prebavile koze. Tako so si prihranili težavno obiranje na bodečih vejah, hkrati pa so koze prebavile mehko zunanjo lupino. Tako olupljene oreške je bilo treba le še pobrati in streti njihovo trdo lupino. Danes so za komercialno pridelavo olja koze izključili iz tega procesa. Predvsem zaradi hitrejšega postopka in morebitnih predsodkov. Poleg tega živali lomijo veje in objedajo mlade poganjke, s čimer lahko usodno poškodujejo drevo. Dozorele sadeže obirajo poleti. Z dreves jih sklatijo z dolgimi palicami, jih posušijo, odstranijo zgornjo lupino, čemur sledi še trenje in luščenje. Večina opravil poteka ročno, le olje marsikje že hladno stiskajo strojno. Ekstra deviško olje, pridobljeno iz praženih semen je namenjeno kulinariki, iz nepraženih pa pridobivajo negovalno olje. Zaradi svojih kakovosti, majhnih količin in zamudne pridelave, je olje eno najdražjih na svetu. Nič čudnega, da mu kuharski mojstri pravijo tudi tekoče zlato!

 

Nekoč so pridobivali olje iz sadežev, ki so jih prebavile koze. Tako so si prihranili težavno obiranje na bodečih vejah, hkrati pa so koze prebavile mehko zunanjo lupino.

 

Tudi do več kot 100 evrov za liter!

Cena hladno stiskanega arganovega olja je že v Maroku zelo različna in se začne z okoli dvajset evrov za liter, na evropskih tržiščih pa hitro doseže ceno krepko več kot sto evrov! Olje je možno kupiti tudi pri nas. Pri nakupu pa je treba paziti, da res dobimo 100% arganovo olje, saj ga nekateri proizvajalci mešajo z drugimi olji. Arganovo olje je svetle, rdečkaste barve, posebnega rahlo sladkobnega okusa. Olje dodajajo različnim jedem šele na koncu kuhanja, saj ga ni priporočljivo segrevati. Pogosto ga uporabljajo za pripravo solat, dobro pa se poda tudi k mesnim in zelenjavnim jedem, nekaj kapljic pa lahko dodamo v vsako juho. Ker ima olje prav poseben okus, ni dobro dodajati premočnih začimb. Po odprtju steklenice je olje priporočljivo hraniti v hladilniku in ga porabiti čim prej. Tudi zato je naprodaj v manjših steklenicah.

Domačini se radi sladkajo z izvrstno sladico – amlou. Pripravljajo jo iz zmletih mandljev, medu in arganovega olja. Jed običajno uživajo za zajtrk tako, da v gosto zmes pomakajo kruh. Takšen zajtrk daje energijo in moč, menda pa je tudi preizkušen afrodiziak. Berberke so olje že od nekdaj uporabljale tudi za nego kože in kot zdravilo. Danes iz arganovih plodov izdelujejo celo paleto kozmetičnih izdelkov, od mila pa do olj za masažo in za zdravljenje različnih težav s kožo. Pomaga pri razpokanih ustnicah, suhi koži in lajša težave pri aknah. Olje pomlajuje in koži vrača elastičnost. Za nego in masažo ga uporabljajo v najboljših wellness središčih, saj se dobro vpija in ne pušča mastnih sledi.

 

 

Priložnost za domačinke

Arganovim drevesom je zaradi suše in pretirane sečnje grozilo izumrtje, a njihove pomembnosti so se zavedli pri Unescu in leta 1998 drevesa proglasili za svetovno dediščino človeštva. Danes je v Maroku okoli 20 milijonov arganovih dreves, ki rastejo na površini okoli 800.000 hektarov. Zasluge za preživetje arganovih dreves gredo v veliki meri Charrouf Zoubidi, ki je leta 1984 doktorirala s proučevanjem te neobičajne rastline. Opozorila je na ogroženost dreves in iskala način, kako povečati zanimanje zanje. Zoubidijeva je pomagala pri ustanovitvi prvega ženskega združenja za pridelavo arganovega olja, ki je začelo delovati leta 1999. Pri tem je imela ključno vlogo podpora vlade, saj v tradicionalni moški skupnosti nihče ni verjel, da bo ženskam uspelo. A v lokalnih združenjih so znali poskrbeti za promocijo in prodajo, zaposlitev pa je domačinkam omogočila finančno neodvisnost. V združenjih danes skrbijo tudi za izobraževanje in priučevanje žensk, ki bi se jim želele pridružiti. Še posebno so pomembna za ženske, ki so ostale same in nimajo svojih dohodkov, kot so na primer ločenke in vdove.

Za liter olja je potrebnih tudi do 20 ur dela, pri čemer strejo okoli petdeset kilogramov oreščkov.

 

Nekatere tovrstne organizacije je možno obiskati, kar je svojevrstna izkušnja. Šele med domačinkami sem namreč spoznal, kako zamudno je njihovo delo. Olje stiskajo iz semen, ki se skrivajo v trdih lupinah. Te trejo ročno s kamni. Tako je za liter olja potrebnih tudi do 20 ur dela, pri čemer strejo okoli petdeset kilogramov oreščkov. Iz oluščenih jedrc olje ponekod še vedno stiskajo ročno. Večji pridelovalci pa si pomagajo s stroji, ki so v pomoč tudi pri lupljenje sadežev in filtriranju olja. 

Igor Fabjan

 

 

Preberite tudi