Litva – od jezer do peščenih obal

Baltske države sem dolgo nekako povezoval z nekdanjo Sovjetsko zvezo, pa čeprav je od njihove zadnje osamosvojitve minilo že četrt stoletja. V tem času se je veliko spremenilo in po življenjskem standardu so vsaj na prvi pogled postale primerljive s Slovenijo. Vsaj tako se mi je zazdelo že kmalu po prestopu meje med Poljsko in Litvo, najjužnejše med baltskimi državami.

No, obe sta del schengenskega območja, tako da je meja bolj formalnega značaja, saj carinikov in policistov na osamljenem mejnem prehodu že dolgo ni več. Restavracija je prišla prav za postanek, menjalnice pa nisem potreboval. Litva je namreč od lanskega januarja zadnja izmed baltskih članic EU, ki je dobila novo valuto, evro.

Litva je velika za tri Slovenije in ima okoli tri milijone prebivalcev. V Litvi so bile vse od začetka sovjetske okupacije prisotne težnje po samostojnosti, dočakali so jo leta 1991. Ruščina je sicer še ostala prisotna med starejšimi ruskimi priseljenci, med mladimi pa prevladuje znanje angleščine. Mladi so se že davno navadili drugačnega načina življenja. Z malo iznajdljivosti si lahko privoščijo vse, o čemer njihovi starši še pred dvema desetletjema niso mogli niti sanjati: potujejo lahko po svetu, imajo možnost boljšega zaslužka ter odhajajo na študij in delo v bogatejše članice Evropske skupnosti. 

Z malo iznajdljivosti si mladi lahko privoščijo vse, o čemer njihovi starši še pred dvema desetletjema niso mogli niti sanjati.

 

litva (9)

Dežela dežja – dež zapisan že v imenu

Rdeče obarvana graščina na jezerskem otočku me je po nekaj urah vožnje zvabila k prvemu postanku. Idilična lega je pravi magnet za turiste, ki jih privlači predvsem mogočen srednjeveški grad z okroglimi obrambnimi stolpi. V njem je urejen muzej, v poletnih mesecih pa ga poživljajo številne prireditve na prostem, vključno z opernimi predstavami. Grad je bil priljubljeno bivališče nekaj vladarjev in v srednjem veku je skupaj z bližnjim mestom Trakai veljal za prestolnico takratnega vojvodstva. Mesto je bilo večkrat porušeno, a ohranile so se značilne lesene, pisano pobarvane hiše. Te pričajo o narodnostno mešanih krajih. V mestu živi velika poljska manjšina, najti pa je mogoče celo nekaj družin, katerih predniki so pred stoletji prišli iz Turčije. Mesto obdaja več jezer. To pa niso bila prva in še zdaleč ne zadnja, ki sem jih občudoval v Litvi. Vodnih površin je res presenetljivo veliko. V šali pravijo, da zato, ker pogosto dežuje. O tem naj bi pričalo tudi ime države – Lietuva izhaja iz besede lietus, kar pomeni dež. 

Čari prestolnice so večinoma dostopni peš

Dobrih 30 kilometrov oddaljena prestolnica Vilna je z okoli pol milijona prebivalcev gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče. Staro mestno jedro s številnimi gotskimi zgradbami je zgledno obnovljeno in je na seznamu svetovne dediščine Unesca. Ta del mesta zaznamujejo številne razkošne cerkve in palače ter obilica trgovin in gostinskih lokalov v okolici predelov, rezerviranih za pešce. Nad velikim mestnim parkom stojijo ostanki gradu s stolpom iz 14. stoletja. V tem času je bila Litva celo največja vojvodina v Evropi, saj je segala vse do Črnega morja.

Večji del mestnih znamenitosti sem uspel obiskati kar peš. Le razgledni televizijski stolp, ki so ga so ob razglasitvi samostojnosti domačini branili s svojimi telesi, je malo oddaljen od središča mesta. V posebnem spominu mi je ostal predel Užupis, ki je priljubljen med alternativnimi umetniki in mladino. Umetniki so leta 1997 na levem bregu reke Vilnele celo razglasili samostojno republiko s svojo ustavo in predsedstvom. Trgovine, galerije ingostinski lokali  se stiskajo v ozkih ulicah okoli bronastega kipa angela, ki se dviguje nad starim mestnim predelom. V Užupisu se redno vrstijo kulturni dogodki, med katerimi lahko vsak najde nekaj za svoj okus. Mnogi pa ga obiščejo že samo zaradi prijetnih lokalov ob reki, ali se ustavijo na mostu, na katerega zaljubljenci pripenjajo obešenke.

V tem delu mesta sem naletel na nekaj trgovin z ekološko pridelano hrano. Njene cene so visoke, čeprav je v državi vedno več kmetijskih površin, primernih za ekološko kmetovanje. Na ta način pridelujejo predvsem žita in stročnice. A večino pridelkov izvozijo, saj je domače povpraševanje še vedno razmeroma majhno. Predvsem zaradi visoke cene, pa tudi slabe seznanjenosti z ekološkimi pridelki. Certificirani izdelki so najpogosteje naprodaj v trgovinah Maxima. Kakovostne pridelke pa je mogoče dobiti na vsaki večji tržnici. A med prvim obiskom nisem našel stojnic, ki bi se lahko pohvalile s certifikatom za ekološko pridelavo. »Tu je vse dobro in zdravo,« me v okorni angleščini prepričuje prodajalec jagod. »Nič ne škropimo s pesticidi, je predrago!« Nisem bil najbolj prepričan v njegove trditve, a jagode so bile odlične! Sočne in sladke. Sporazumevanje ni bilo pretežko – led prebije pozdrav - labas, potem pa gre malo po angleško, malo po rusko in največ z rokami. Litovski jezik je namreč čisto nekaj posebnega in je soroden le z latvijskim. Na tržnici sem prvič spoznal sladico šakotis, ki je značilna za Poljsko in Litvo. Nekakšen kolač, pečen na vrteči se palici je pravi izziv za gospodinje. Le najbolj spretne znajo narediti res visok kolač, ki po obliki spominja na smreko. Šakotis je obvezen spremljevalec največjih družinskih praznovanj, vključno s poroko. Največji so lahko visoki tudi več kot tri metre! 

Kolač 'šakotis' je pravi izziv za gospodinje – največji so namreč lahko visoki tudi več kot tri metre!

 

Peščene obale so največja atrakcija Kurskega polotoka. Peščene obale so največja atrakcija Kurskega polotoka.

 

Peščene obale

Palanga je najbolj znano litovsko letovišče. Tu so ob več kilometrov dolgi peščeni obali Baltskega morja začeli graditi razkošne lesene vile že pred več kot stoletjem in nekatere so se ohranile do danes. V mestu je na voljo veliko prenočiš, toda gneče ni, saj se številni hoteli kar porazgubijo med nasadi mogočnih borovcev, ki spremljajo obalo. Mestno središče predstavlja dolga ulica, namenjena pešcem, ki vodi vse do peščene obale.

Še lepše sem spoznaval na bližnjem Kurskem polotoku. Dobra polovica sto kilometrov dolgega polotoka pripada Rusiji. Litvanski del je dostopen s kopnega prek kratke trajektne povezave iz pristaniškega mesta Klaipeda. Za polotok so značilne visoke peščene sipine, slikovite lesene hiše, krite s slamo in gozdovi rdečega bora. Drevesa so ponekod zaradi stalnega vetra prav čudnih oblik. Nič čudnega, da so se tod rojevale zgodbe o nadnaravnih silah in pravljičnih bitjih. Nanje spominjajo veliki leseni kipi čarovnic, škratov in zmajev ob gozdnih poteh. Skozi gozdove se vijejo številne pešpoti, nedaleč stran od obale pa so speljane asfaltirane kolesarske steze. Največji turistični kraj Nida je gotovo eno izmed najbolj romantičnih litvanskih letovišč. Majhen kraj z lesenimi hišami se k sreči ni pretirano spremenil z razvojem turizma. Polotok je bil namreč priljubljen že pred stoletjem, ko je pripadal Nemčiji. V mirne ribiške kraje so prihajali mnogi aristokrati in umetniki. Med njimi je bil tudi Nobelov nagrajenec, nemški pisatelj Thomas Mann. Prikupna s slamo krita hiša, v kateri je bival in ustvarjal, stoji še danes. Ponaša se z lepim razgledom na peščeno obalo, v njej pa je urejen spominski muzej. Posebnost teh krajev so leseni ribiški čolni, ki imajo jambore, označene na izviren način. Nanje pritrjujejo vetrnice, ki so z znaki oblikovane tako, da je že od daleč mogoče spoznati, od kod prihaja lastnik. 

Za Kurski polotok so značilne visoke peščene sipine, slikovite lesene hiše, krite s slamo in gozdovi rdečega bora.

 

Gora križev Gora križev

 

Po upanje na Goro križev

Skoraj vsi obiskovalci Litve se podajo tudi do ene izmed najbolj nenavadnih turističnih atrakcij - Gore križev (Križiu kalnas). Gora je pravzaprav le vzpetina, nahaja pa se v bližini četrtega največjega Litovskega mesta Šiauliai. Prve križe so na hribu postavljali že na začetku 19. stoletja. Menda naj bi takrat oče skrbel za hudo bolno hčerko in v sanjah je dobil namig, naj po kolenih nese križ na 13 kilometrov oddaljen hribček. Ko je to storil, je hčerka res ozdravela. O čudežu se je hitro razvedelo in na hrib so začeli s križi in prošnjami prihajati od blizu in daleč. Križem so se kasneje pridružili še kipi svetnikov in rožni venci, svetinje, slike, osebni predmeti in različna posvetila. Hrib je počasi postal nekakšno svetišče in romarski kraj. Ko so mladi Litovci zapuščali domovino v iskanju zaslužka, so jim starši ob slovesu zaželeli srečno pot s križem na Gori križev. Število križev se je začelo povečevati v času sovjetske okupacije. Domačini so jih postavljati v spomin na umrle v policijskem terorju in med deportacijami. Sovjetska oblast se je kar z buldožerji večkrat spravila nad verski fanatizem, kot je goro poimenoval generalni sekretar komunistov, Nikita Hruščov. Toda po vsakem čiščenju je na gori čez noč zraslo še več križev. Tovrstno preganjanje se je končalo šele z Mihailom Gorbačovim, ki je dovolil, da so Goro križev uvrstili med litvanske narodne spomenike. V naslednjih letih je postala simbol boja za litvansko neodvisnost. Gora križev je postala katoliški romarski kraj šele leta 1993, ko so za obisk papeža Janeza Pavla II v bližini postavili manjšo cerkev. Danes je to največje romarsko središče ob Baltiku in pravijo mu tudi vzhodnoevropsko Medjugorje, čeprav še zdaleč ni tako zelo oblegano.

Igor Fabjan

 

Preberite tudi