LOGO_LUPA_web

Kostarika vedno bolj naravi prijazna, tudi za turiste

Kostarika je ena od držav, v kateri se vedno bolj zavedajo pomena ohranjanja naravnega okolja. O tem pričajo tudi številni zaščiteni naravni parki in razvoj zelenega, naravi prijaznega turizma. Ob izredno raznoliki flori in favni se je bilo kar težko odločiti, kje začeti z odkrivanjem naravnih lepot.

Bom začel odkrivati naravne lepote pod več kot tri tisoč metrov vi-sokimi vrhovi aktivnih vulkanov, v vročih naravnih vrelcih, v objemu deževnega gozda ali morda na tropski obali Karibskega morja? Naravni rezervat Manuel Antonio ob Tihem oceanu se je izkazal za ravno pravšnji izziv. Kljub temu, da je eden najmanjših, se ponaša z izredno raznolikimi podobami idiličnih peščenih obal in deževnega gozda. Majhnost pa je tudi prednost, saj do civilizacije nikjer ni daleč in tako se je po celodnevnem raziskovanju narave mogoče zvečer razvajati v udobnih hotelih ali penzionih.

”Izvoli, takole jemo pri nas!” je gostiteljica Maria s širokim nasmehom predme postavila krožnik poln dobrot. Takoj sem prepoznal tradicionalno kostariško jed casado, ki jo postrežejo skoraj v vsaki restavraciji, a vedno na malo drugačen način. Casado v španščini pomeni poročen in to jed pravzaprav tudi je: »poroka« osnovnih sestavin v enkratno jed. Običajno jo sestavlja riž, črn fižol, pečene jedilne banane in solata, včasih tudi tortilja. K osnovni kombinaciji sodi kos mesa v omaki, ki je lahko karkoli, od piščanca in govedine pa do ribe.

Rešitev: biodinamično kmetovanje

V trenutku je bilo pozabljeno celodnevno potikanje po napol zaraščenih poteh, opraskane noge in roke so nehale skeleti, srečanja z opicami, lenivci, velikimi kuščarji in krojaškimi mravljami pa so bila za nekaj časa pozabljena. Ob preprostih, a okusnih dobrotah Maria ni pozabila omeniti, da je hrana pridelana ekološko. ”Česar ne pridelamo sami na bližnjem vrtu, dobimo od znanca, ki ima kmetijo dobro uro vožnje stran. Kljub obilici dela se tudi on ukvarja s turizmom. Že nekaj let organizira oglede posestva, ki je res nekaj posebnega!”
Maria je bila »kriva«, da sem nekaj dni pozneje uzrl napis Villa Vanilla. K uri vožnje sem dodal še skoraj toliko hoje, saj sem se usedel na napačen avtobus. Vožnja se je namreč končala na zaprašeni cesti v vasi, ki se je razprostirala na drugi strani razpenjene reke, kot posestvo, ki sem ga nameraval obiskati. Do najbližjega mostu pa je vodila več kot kilometer dolga steza.

kostarika 5

Tujci, ki so doma na robu deževnega gozda

V odmaknjenih krajih na robu deževnega gozda danes živi pre-senetljivo veliko tujcev. Eden prvih je bil prav današnji lastnik posestva Villa Vanilla, Henry Karczynski. Po rodu Nemec, a mladost je preživel v Združenih državah Amerike. Po končanem študiju se je vedno bolj zanimal za kmetijstvo in od leta 1975 je sprva kot prostovoljec in pozneje kot izkušen menedžer sodeloval pri številnih mednarodnih projektih nevladnih organizacij po vsem svetu. Leta 1987 je kupil posestvo Villa Vanilla (www.rain-forestspices.com) in se lotil dela. Za vanilijevo plantažo je v nekaj letih uspel pridobiti certifikat o ekološkem kmetovanju, saj so že prejšnji lastniki močno omejili uporabo umetnih pripravkov. Toda naredil je usodno napako, saj je ostal pri monokulturnem gojenju. Poleg vanilije so na njegovem posestvu rasla le drevesa, potrebna za oporo dragocenih vrst orhideje. Ne-kaj uspešnih letin je prineslo dober zaslužek, potem so prišli tropski orkani, poplave in nazadnje še suša. Predvsem preobilje vode je skupaj z drugimi dejavniki neustreznega kmetovanja uničilo večji del njegovih nasadov. Zato se je odločil za nov začetek, za biodinamično kmetovanje. Kar nekaj časa je potreboval za študij različne literature, v iskanju novih znanj pa je odpotoval celo v Mehiko in na Madagaskar. Do takrat je razmišljal le, da ni uporabljal prepovedanih oz. najbolj škodljivih pripravkov, sedaj pa se je zavedal, da mora najprej poskrbeti za vzpostavitev naravnega ravnovesja. Njegova pridelava se je dobesedno postavila na glavo. ”Na posestvo sem začel gledati kot na en sam velik organizem,” pove Henry ob sprejemu v senčni uti. ”Še vedno sem imel v mislih gojenje vanilije, toda vedel sem, da moram posa-diti čim več različnih rastlin, ki bodo v sožitju prispevale tudi k uspešni rasti vanilije. Kmalu sem opazil, da je raznovrstno rastlinstvo privabilo tudi več vrst živali in posestvo je postalo bolj podobno gozdu kot ob-delani kmetiji.”

Omamna vanilija

Vanilija je orhideja. Zaradi pomanjkanja naravnih opraševalcev jo oprašujejo ročno.
Vanilija je orhideja. Zaradi pomanjkanja naravnih opraševalcev jo oprašujejo ročno.

Henry in njegova družina z veseljem delijo svoje navdušenje in znanje z vedno številnejšimi obiskovalci. Od leta 2000 se ponašajo s certifikatom za biodinamično – ekološko pridelavo. S povečanjem števila rastlin in živali so vzpostavili okolje, ki ne izčrpava zemlje. Med raznovrstnimi rastlinami ni golih območij, saj je vsa zemlja zaraščena s travo. Za gnojenje sami pripravljajo kompost, tudi iz alg in oglja v prahu. Nepogrešljiv del plantaže so domače živali, koze, kokoši in celo ribe v manjšem ribniku. Najbolj zaraščena območja nudijo zavetje večjemu številu divjih živali in predvsem koristnim žuželkam.
Spoznavanje posestva je bila prava učna ura iz naravi prijaznega kmetovanja. Srečanje z vsako eksotično rastlino je bilo poučno doživetje, saj smo spoznavali njihov izvor, uporabo in način gojenja. Postanki so se vrstili ob popru, ingverju, kurkumi, kakavovcu … Največ pozornosti je bilo posvečeno kraljici začimb, vaniliji. Na prvi pogled nevpadljiva orhideja z rumeno zelenimi cvetovi in s fižolovim strokom podobnimi sadeži je še danes ena najdražjih začimb na svetu. Kljub temu, da jo na žalost izpodrivajo vaniliji podobni pripravki. To se dogaja predvsem od leta 2000, ko so ekstremne vremenske razmere prizadele nasade vanilje po celem svetu. V izogib dvigu cen vanilije so jo v prehrambeni industriji začeli nadomeščati z umetni aromami in predvsem naravnimi pripravki iz fermentiranega riža in karameliziranega sladkorja. ”A to še zdaleč ni isto! Dišečega stroka vanilije ne more nadomestiti nobena stvar na svetu!” je prepričan Henry. Danes sta v prehrambenih izdelkih le še 2 odstotka prave vanilije, vse ostalo so nadomestki! Zato bodite pozorni na deklaracije, ki kupce pogosto zavajajo z napisom, da izdelek vsebuje naravne arome, a ne povedo, da to ni vanilija, temveč predelan riž in sladkor. Čeprav je cena vanilije na trgu celo padla, Henry nima težav s prodajo, saj najboljši kuharji in ozaveščeni posamezniki znajo ceniti kakovost. Na posestvu imajo tudi manjšo prodajalno, v kateri je mogoče kupiti številne začimbe in izdelke. Med drugim tudi aromatična olja in vanilijev ekstrakt. Pri prodaji rada priskoči na pomoč radovedna Henryjeva vnukinja.

Vanilijev puding
Vanilijev puding

Razvajanje s cimetom in vanilijo

Ogled posestva se je končal s spoznavanjem okusov najbolj zanimivih rastlin v razgledni bambusovi hiški. Poleg tropskega sadja, začimb in dišavnic so se ponujali domači piškoti, marmelada, sladoled. Namesto kave me je premamil rjavo rdeče obarvan cimetov čaj. Pripravljajo ga tako, da skorjo pravega cimeta (šrilanški – cinnamomum verum) zavrejo v vodi. Pustijo jo vreti 10 minut in nato odstavijo. Čaj lahko pijemo takoj, še boljši pa je, če pustijo cimet v vodi vsaj 10 ur in ga pijemo ohlajenega. Po želji dodajo sladkor ali med.
”Poglej, tale svetla skorja je pravi cimet,” me med žvečenjem veje opozori Henry. ”Je veliko bolj zdrav in okusen kot njegov indonezijski ali kitajski sorodnik.” Nepravi cimet (cinnamomum cassia) namreč vsebuje kumarin, ki je v večjih količinah škodljiv za zdravje. Ker je cenejši, žal običajno prevladuje v mletem cimetu, ki ga lahko kupimo v trgovini … K sreči zadnja leta njegov izvor označujejo na etiketah, tako da se mu je mogoče izogniti.
Žvečenje cimetove skorje je postala tudi moja stalna razvada. Tako kot sladkanje z najboljšim vanilijevim pudingom, kar sem jih kdaj okusil. K sreči so mi zaupali recept in če vas zamika, si ga lahko pripravite doma. Toda ne improvizirajte in obvezno uporabite pravo vanilijo!

 

 

Preberite tudi

INFO-PO_SVETU