»Podnebne spremembe vplivajo na različne vidike kmetijske pridelave,« pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). »Povzročajo nepredvidljive vzorce padavin, ki vključujejo dolgotrajne suše ali nenadne obilne padavine. Te ekstremne vremenske razmere povzročajo stres rastlinam in zmanjšujejo pridelke. Prav tako so v zadnjih letih v Sloveniji pogostejši ekstremni vremenski pojavi, kot so neurja, toča, vročinski valovi in poplave, ki povzročajo škodo na pridelkih, infrastrukturi in povečujejo stroške kmetovanja. Pogostejše padavine in neurja povečujejo tveganje za erozijo tal, kar zmanjšuje rodovitnost in otežuje kmetijsko pridelavo,« pravijo na omenjenem ministrstvu.
Še zlasti na udaru sadjarstvo
»Slovensko sadjarstvo je še posebej na udaru, saj je imelo v zadnjih desetih letih le dve približno dobri letini,« pojasni Borut Florjančič, direktor Zadružne zveze Slovenije.
Višje temperature lahko vplivajo na čas sejanja, rast in zorenje pridelkov. Nekatere kulture, kot so vinska trta, sadovnjaki in žita, so še posebej občutljive na spremembe temperatur. Podnebne spremembe pa omogočajo tudi širjenje novih škodljivcev in bolezni, ki prej niso bile prisotne v Sloveniji, kar predstavlja dodatne izzive za kmetovalce. To zahteva prilagoditve v načinih varstva rastlin in povečuje stroške za zaščito pridelkov, dodajo na MKGP.
Pomanjkanje vode in zmanjšanje podtalnice sta vse večja izziva za kmetije, zlasti v sušnih obdobjih. To vpliva na namakanje in zmanjšuje pridelke.
»V veliki meri so kmetje v Sloveniji zaslužni za veliko biodiverziteto in zdravo okolje, v katerem živimo. Brez obdelane krajine ne bi bilo ne Ljubljanskega barja ne Krasa in ne Goričkega. Žal pa ima kmetijska politika EU velikokrat zamegljen pogled pri pripravi direktiv,« pravi Borut Florjančič, direktor Zadružne zveze Slovenije.
Težko je ohranjati konkurenčnost
»Manjše kmetije in razdrobljene kmetije v Sloveniji se soočajo s težavami pri ohranjanju konkurenčnosti zaradi višjih stroškov pridelave in nižjih dohodkov. Podnebne spremembe dodatno povečujejo te izzive. Kmetje se pogosto soočajo z nizkimi odkupnimi cenami pridelkov in proizvodov, kar zmanjšuje njihovo ekonomsko stabilnost. Konkurenca s tujimi pridelki in globalizacija trga povzročata dodatne pritiske na slovenske kmete,« pojasnijo na MKGP.
Kot pove Florjančič, pridelava hrane v Slovenji v največji meri sloni na družinskih kmetijah, ki so v 80 odstotkih na območjih s težkimi pogoji pridelave, to je v hribovitem ali gorskem svetu. »Kmetije, ki pridelujejo hrano za trg, so v povprečju relativno majhne v primerjavi s kmetijami v ostalih državah EU in se zaradi manjšega obsega proizvodnje soočajo s težavo ekonomičnosti. Tudi kmetovanje v hribovitih razmerah je dražje in zahteva veliko več dela za enak učinek kot kmetovanje na ravnini,« pojasni Florjančič.
Doda, da se kmetje vsakodnevno srečujejo s pritiski odprtih trgov, »saj so pritiski na cene pridelkov ogromni. Aktualno je dogajanje na trgih z žiti, saj je EU preplavila pšenica iz Ukrajine z izredno nizko ceno, ki uničuje lokalno pridelavo. Ta namreč ne more konkurirati velikim farmam v Ukrajini.«
Obenem se povečuje povprečna starost kmetov v Sloveniji, mladi pa se redkeje odločajo za kmetovanje, kar vodi do pomanjkanja delovne sile in prenosa znanja. Mnogo kmetij tudi ni dovolj tehnološko posodobljenih, kar omejuje njihovo učinkovitost in prilagodljivost na nove izzive.
Zaslužni za biodiverziteto
»V veliki meri so kmetje v Sloveniji zaslužni za veliko biodiverziteto in zdravo okolje, v katerem živimo. Brez obdelane krajine ne bi bilo ne Ljubljanskega barja ne Krasa in ne Goričkega. Žal pa ima kmetijska politika EU velikokrat zamegljen pogled pri pripravi direktiv,« pravi Florjančič.
Kot primer navede uredbo o zmanjšanju rabe sredstev za varstvo rastlin, v kateri so predlagali zmanjševanje po principu uravnilovke, enotno 50 odstotkov, ne glede na to, da se povprečne porabe v kg/ha občutno razlikujejo med državami. »V Sloveniji smo v zadnjih 10 letih že za več kot 40 odstotkov zmanjšali uporabo fitofarmacevtskih sredstev in imamo eno najboljših preskrb s čisto pitno vodo.«
Vse višje cene surovin
Višje cene osnovnih surovin (gnojila, fitofarmacevtska sredstva, krma, elektrika) vplivajo posredno tudi na rast končnih cen živil. »Kot primer lahko navedemo nekaj podatkov: cena belega riža se je v primerjavi z letom 2018 povišala za 29,5 odstotka, cena moke kot izdelka iz žit se je povišala za 37,9 odstotka, cena govejega mesa s kostjo za 62,9 odstotka, svinjskega s kostjo za 14,1 odstotka in piščančjega brez kosti se je povišala za 17,6 odstotka. Cena trajnega polnomastnega mleka se je v primerjavi z letom 2018 zvišala za 56,8 odstotka,« pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Omejevalna kmetijska politika še dodaten izziv slovenskim kmetom
Florjančič pravi, da se kmetje ves čas srečujejo tudi z nerazumno in omejevalno kmetijsko politiko EU, ki jo izvaja Slovenija preko strateškega načrta skupne kmetijske politike. Začasno zaustavljen predlog, da bi morale kmetije vsako leto pustiti štiri odstotke neobdelanih površin, je po njegovem mnenju nesprejemljiv. »Po velikosti obdelovalne površine smo na repu EU, saj imamo le 800 m2 obdelovalnih površin na prebivalca. Samo za primerjavo naj povem, da imamo 380 m2 na 1.000 prebivalcev trgovinskih površin in smo na samem vrhu EU.«
Slovenijo prekriva velik delež gozda in za kmetijstvo je posebej pereča problematika prevelike gostote zveri in divjadi, saj presegamo vsa povprečja v EU. »Lahko se nam zgodi, da se bo kmetijstvo v delih, kjer je največji pritisk in s tem tudi najvišje škode (pokoli pašnih živali, popasenost in razritost travinj), v kratkem opustilo, kar bo pomenilo ponovno zaraščanje površin,« pove Florjančič.
Težko prilagajanje spremembam zaradi nizke donosnosti
Kmetijstvo se prilagaja na spremenjene razmere na trgu, na nove zahteve kmetijske politike, vendar je zaradi nizke donosnosti (velikokrat tudi negativnega rezultata) to izredno težko. »Že dlje časa uvajajo nove tehnologije zaščite pred vremenskimi vplivi v rastlinski proizvodnji, kot je namakanje, mreže proti toči, oroševanje proti pozebi. Že desetletja se uvajajo nove sorte, ki so bolj odporne na pojav bolezni in škodljivcev. Ena prvih je bila sorta jabolk topaz,« pojasni Florjančič.
Veliko poudarka je tudi na dobrobiti živali z gradnjo novih hlevov, kjer pa se poleg visokih cen soočajo tudi s problematiko pridobivanja soglasij za gradbena dovoljenja. »Dober primer dobrobiti živali prihaja iz Nemčije, kjer so se veliki trgovci odločili del zaslužka posredovati kmetijam za pomoč pri prehodu na nove oblike reje živali,« pove Florjančič.
800 m2
obdelovalnih površin na prebivalca ima Slovenija in je s tem na repu EU.
Kmetijstvo se prilagaja na spremenjene razmere na trgu, na nove zahteve kmetijske politike, vendar je zaradi nizke donosnosti (velikokrat tudi negativnega rezultata) to izredno težko.
Kakšno hrano bomo jedli?
»V času pogostih kriz, od zdravstvene do vojne, bi bilo dobro, da se večkrat vprašamo, še posebej politični odločevalci doma in v EU, kam vodijo kmetijsko pridelavo odločitve, ki jih sprejema Evropska komisija. Lahko se zgodi, da bomo zaradi odločitev, všečnim nekaterim skupinam volivcev, ostali brez velikega deleža lastne pridelave hrane in da se bo na naših krožnikih znašla hrana, ki bo pridelana s sredstvi za varstvo rastlin, ki so v EU že desetletja prepovedana. Lahko jo bodo pridelali brez okoljskih in socialnih standardov, nemalokrat skoraj v suženjskih razmerjih do delavcev. Pred sprejetjem novih okoljskih odločitev zelenega prehoda je nujno upoštevati vse možne posledice za kmetijstvo, za kmeta, za podeželje in ne nazadnje za dostopnost zdrave lokalne hrane prebivalstvu. Glede na nepremišljene poteze zelenega prehoda EU smo lahko upravičeno v skrbeh, kakšno hrano bomo jedli, ko bomo drastično zmanjšali pridelavo doma in v EU. Hrana, pripeljana preko oceanov, še zdaleč ne bo pridelana po standardih, ki veljajo pri nas,« sklene Florjančič.
