Slovenija kot del skupne evropske kmetijske politike sledi ciljem na področju okolja in podnebnih sprememb, zagotavljanja uspešne proizvodnje hrane in skrbi za podeželje. »Za povečanje samooskrbe s hrano je treba poiskati nove proizvodne metode, ki so manj odvisne od zunanjih dejavnikov, podnebja in vremena. Nujen bo tehnološki preboj z novimi tehnikami pridelave, kot so na primer vertikalno kmetovanje, akvaponika in podobno,« naštevajo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). Kmetovalci in predelovalci bodo tako morali svoja poslopja in proizvodne metode nadgrajevati in čim bolje izkoristiti možnosti naravnih, tehnoloških in digitalnih rešitev. Med te spada tudi (samo)oskrba z električno energijo iz obnovljivih virov.

Pridobivanje energije ne sme postati glavna dejavnost kmetijstva

Eden ključnih posegov v kmetijstvu je uvajanje krožnega gospodarstva, a na ministrstvu poudarjajo, da mora biti pri tem sistem zasnovan kot dopolnjevanje proizvodnje. Pridelava na kmetijskih površinah za namen pridobivanja energije namreč ne sme postati glavna dejavnost, zato bo po mnenju ministrstva tu potrebna omejitev na lokalne potrebe – na kmetijo oziroma največ na naselje.

»Poleg tega je zelo pomembno tudi uvajanje kratkih dobavnih verig predvsem z okoljskega vidika, saj manj transporta hrane pomeni manj onesnaževanja okolja in podnebja zaradi prometa, hkrati pa pomembno vpliva na kakovost pridelkov, ki dalj časa ohranijo svežino in visoko prehransko vrednost,« poudarijo.

Glavna področja ukrepanja v kmetijstvu naj bi bila tako zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, prilagajanje na podnebne razmere ter obnovljivi viri in učinkovita raba energije. Poleg vseh intervencij pa je pomembno, da so kmetom na voljo tudi svetovanja in usposabljanja, ki jim bodo omogočila čim bolj učinkovito rabo novih tehnologij.

Zgledovati bi se morali po Bavarcih

Pomemben dejavnik pri izboljšanju položaja kmetov in ob hkrati vsesplošnem prehajanju na obnovljive vire energije je tudi energijska samozadostnost kmetij. Ne le pri podjetjih in posameznikih; vse pogostejše so naložbe v izgradnjo fotovoltaičnih elektrarn tudi na kmetijskih gospodarskih objektih, ki so praviloma zaradi velikosti in nagiba strehe ravno pravi za tovrstne posege.

Kam po denar za energetske naložbe?

Kmetje si lahko pri sofinanciranju naložb v izboljšanje energetske učinkovitosti pomagajo z razpisi kmetijskega ministrstva, pa tudi s številnimi ponudbami posojil bank in specializiranih podjetij. Ena od možnosti so tudi subvencije Eko sklada, za katere lahko kandidirajo kot fizične ali pravne osebe za samooskrbo poslovnih objektov (predvsem za sončne celice).

Veliko slovenskih kmetij ima tako na strehah panele za sončno elektrarno kot dopolnilno dejavnost, nekatere kmetije pa imajo tudi manjše sončne elektrarne za lastno uporabo.

»Želimo si, da bi bilo čim več streh na velikih kmetijskih objektih pokritih s sončnimi elektrarnami, saj bi na ta način na kmetije prišel dodaten vir zaslužka ali pa zmanjšanje stroška za energijo,« pravijo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS).

Poudarjajo, da bi bilo teh elektrarn še več, a ne dobijo vsi dovoljenja od elektro distribucijskih podjetij. Po mnenju zbornice naj bi bila težava predvsem v pomanjkanju ustreznih informacij, zato pozivajo k oblikovanju registra kmetijskih objektov, ki bi na strehah lahko gostili sončne elektrarne in bi jih bilo možno priključiti na elektro omrežje.

»To bi sicer morala biti praksa po zgledu Bavarske, ki je pred več kot desetimi leti pomagala sektorju prašičereje s postavitvijo elektrarn. S tem so si kmetije pridobile dodaten vir prihodkov in niso bile odvisne samo od kmetijstva,« pojasnijo na zbornici.

Okrepiti bi bilo treba obstoječo infrastrukturo

Težava pri povečevanju števila sončnih elektrarn na kmetijah je predvsem izdajanje dovoljenj za njihovo postavitev. Številni strokovnjaki že dolgo opozarjajo, da slovensko elektrodistribucijsko omrežje ne more prenesti obremenitev, ki jih prinaša intenzivna elektrifikacija na vseh ravneh bivanja.

Pomemben dejavnik pri izboljšanju položaja kmetov in ob hkrati vsesplošnem prehajanju na obnovljive vire energije je tudi energijska samozadostnost kmetij. Ne le pri podjetjih in posameznikih; vse pogostejše so naložbe v izgradnjo fotovoltaičnih elektrarn tudi na kmetijskih gospodarskih objektih, ki so praviloma zaradi velikosti in nagiba strehe ravno pravi za tovrstne posege.

Energija iz obnovljivih virov je manj zanesljiva in konstantna, kot je energija, ki jo pridobivamo npr. iz fosilnih goriv. Vetrne elektrarne namreč ob brezvetrju nimajo pritoka, sončne celice pa so izrazito manj učinkovite v zimskem času in ob slabem vremenu. Ta kombinacija nestalnega dotoka ob hkratni vse večji porabi električne energije je za obstoječo infrastrukturo že zdaj preveč obremenjujoča. Številni zato pristojne pozivajo k ureditvi in okrepitvi omrežja ter zagotovitvi energije iz zanesljivih virov (jedrski, fosilni), vsaj dokler nimamo ustrezne alternative, ki bi omogočila neprekinjeno oskrbo z zadostno količino zelene energije.

Na eni strani se tako pri elektro distributerjih kopičijo prošnje za odobritev gradnje fotovoltaičnih elektrarn na strehah stavb, na drugi pa primanjkuje energije, ki bi bila dejansko zadostna za intenzivno elektrifikacijo dejavnosti.

(Visited 30 times, 5 visits today)
Close