Meni prispevka

Industrijskim podjetjem izzivov kar ne zmanjka. Od vse ostrejših zakonskih zahtev po varovanju okolja in zelenem prehodu do vse višjih cen surovin in energentov, pomanjkanju komponent, prekinjenih dobavnih tokov in spremenjenih tržnih poti do vse hitrejših tehnoloških sprememb, digitalizacije, robotizacije, umetne inteligence in številnih drugih. O vsem tem smo se pogovarjali z direktorjem Direktorata za industrijo na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ) Jernejem Saleclom.

Industrijska podjetja imajo v slovenskem gospodarstvu pomembno vlogo. Kolikšen odstotek BDP-ja prispevajo in kakšni so njihovi multiplikativni učinki?

Industrija v Sloveniji res predstavlja znaten in pomemben del gospodarstva. S svojo izvozno usmerjenostjo in inovativnostjo postavlja temelje blaginje in razvoja. V ožjem smislu se industrija nanaša na proizvodno-predelovalne dejavnosti, ki so v Sloveniji v letu 2021 zaposlovale približno 217.000 oseb v več kot 20.400 podjetjih. Slovenska predelovalna dejavnost je v letu 2020 skupno prispevala 23,2 odstotka k dodani vrednosti gospodarstva, kar jo uvršča na tretje mesto v EU-27, za Irsko in Češko. Povprečje EU-27 je približno 16,3 odstotka.

Slovenska podjetja v predelovalni dejavnosti ustvarijo več kot 28 odstotkov celotne prodaje in dve tretjini celotnega izvoza. Predelovalne dejavnosti so zaslužne za okoli 75 odstotkov vlaganj v raziskave in razvoj (RRD) v poslovnem sektorju. Poleg tega je na industrijo vezana več kot četrtina storitvenih dejavnosti. Meje med proizvodnjo in storitvami so postale zamegljene in interakcije med storitvami in proizvodnjo se v vseh panogah povečujejo.

Imamo pa še vedno precej energetsko intenzivne industrije, kajne?

Res je. Dejstvo, da pomemben delež industrije predstavlja energetsko intenzivna industrija, ki proizvaja osnovne surovine za kreiranje verige vrednosti, se v zadnjem času kaže kot največje tveganje. Podjetja v energetsko intenzivni industriji (aluminij, jeklo, steklo, papir, gnojila, magneti) ustvarijo šest milijard evrov prihodkov, kar je 20,3 odstotka prihodkov panoge. Slovensko gospodarstvo je odprto in izvozno usmerjeno, kar je po eni strani zaradi naše majhnosti nujno za uspeh, hkrati pa to pomeni tudi, da je bolj izpostavljeno tveganjem. Industrija porabi dve tretjini vsega zemeljskega plina oziroma skoraj polovico (45,8 odstotka) električne energije.

Ves razvoj pa gre v smeri varčevanja z energijo in surovinami. Kaj to pomeni za nas?

Industrija v Evropi doživlja preporod v smeri zelene in digitalne preobrazbe in si prizadeva za povrnitev tehnološke suverenosti in strateške avtonomije. Tudi v Sloveniji se usmerjamo v nov razvojni preboj, ki bo industriji ohranjal položaj vitalnega dela gospodarstva. Ta preboj bo temeljil na zelenem, ustvarjalnem in pametnem razvoju. Dvojni prehod, ki ga je zahteval že Načrt za okrevanje in odpornost, je zdaj dano dejstvo. Trendi, kot so digitalizacija in prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo, namreč temeljito spreminjajo okolje in način delovanja gospodarstva. S seboj prinašajo ogromno priložnosti, a hkrati tudi izzivov, s katerimi se je treba soočiti. Prav tako se v zadnjih letih gospodarstvo odziva na vedno nove krize, ki zahtevajo nenehno prilagajanje.

Katere industrijske panoge imajo po vašem mnenju bolj perspektivno prihodnost?

Glede na nadaljevanje trenda naraščanja cen surovin in energentov je treba spodbujati razvoj tistih področij, ki bodo dolgoročno zahtevala čim manj surovin, ne glede na to, ali so iz obnovljivih ali neobnovljivih virov, za ustvarjanje (nove) dodane vrednosti. Energetska in snovna učinkovitost morata biti torej v ospredju. Hkrati s tem pa je seveda treba vzpostaviti pogoje, da bodo obstoječi gospodarski sistemi lahko naslavljali zahtevane spremembe za dosego zelenega in digitalnega prehoda.

Industrija mora slediti, soustvarjati trende in se nenehno posodabljati, da ostane konkurenčna in dviguje produktivnost. To velja tudi za tradicionalne industrije, ki se digitalizirajo, postajajo pametne in stremijo k znižanju okoljskega odtisa ter iskanju novih virov energije za svoje delovanje. Če želimo doseči podnebno nevtralnost do leta 2050 in preiti v nizkoogljično krožno gospodarstvo, so nujne tudi spremembe potrošniških navad, česar brez proaktivne vloge industrije in tudi politike države ne bo možno doseči. Posledično bo to prispevalo k dvigu družbene odgovornosti in mednarodnemu ugledu slovenskih podjetij.

Jernej Salecl | Foto:Zan Kolman

Kakšno je po vaši oceni razpoloženje v podjetjih?

Trenutno predvsem pod vplivom posledic energetske krize. Zlasti energetsko-intenzivna podjetja so pred odločitvijo, kateri energetski vir bodo izbrala v prihodnje. Pri tem skrbno spremljajo, kaj država in EU sprejemata na tem področju in kakšne so napovedi za prihodnost.

Kako nanje vpliva vojna v Ukrajini?

Vojna v Ukrajini je omejila možnosti v zvezi z zemeljskim plinom, hkrati pa zaveze Slovenije za zeleni prehod narekujejo iskanje novih rešitev proti doseganju brezogljičnosti. Narasle so cene energentov in surovin, kar draži proizvodnjo, zaostruje finančne pogoje in povzroča motnje v dobavnih verigah. To sicer le počasi vpliva na kazalnike gospodarske rasti v Sloveniji, z izjemo zaupanja potrošnikov, ki je močno upadlo. Kot navaja Bruselj, bodo ti dejavniki postopoma vplivali na rast slovenskega bruto domačega proizvoda v tudi v letu 2023.

Dokler se energetska učinkovitost in proizvodne zmogljivosti obnovljivih virov energije ne bodo dovolj povečale, bo povpraševanje po fosilnih gorivih verjetno ostalo visoko in volatilno. Pričakovati je upad izvoza v tistih panogah, ki so vezane na trgovino z Rusijo in Ukrajino, rast domače končne potrošnje pa bo pod vplivom padca kupne moči prebivalstva zaradi visoke rasti cen osnovnih življenjskih proizvodov in energentov.

Sprejeli smo kar nekaj ukrepov za lajšanje krize, ki so vplivali tudi na gospodarstvo. Vlada je za ukrepe namenila več kot 1,1 milijarde evrov:

  • tako je znižala DDV na 9,5 odstotka za dobave električne energije, zemeljskega plina, daljinskega ogrevanja in lesa za kurjavo,
  • omejila je cene električne energije in plina za gospodinjstva, male poslovne odjemalce,
  • dobavitelji ne smejo prenehati dobavljati energentov obstoječim odjemalcem niti odkloniti sklenitve pogodbe z novimi odjemalci,
  • za proizvodnjo elektrike je za polovico znižala prispevek za podporo proizvodnji elektrike iz obnovljivih virov energije (OVE in SPTE) in trošarine,
  • regulirala je cene 95-oktanskega bencina in dizla,
  • omejila tudi najvišjo dovoljeno višino marže na kurilno olje,
  • zagotovila pomoč gospodarstvu zaradi visokih povišanj cen električne energije in zemeljskega plina (podjetja bodo lahko pridobila enostavno pomoč, ki predvideva do 500.000 evrov sredstev ali posebno pomoč v višini do dva milijona evrov) in
  • zagotovila ukrepe za izboljšanje likvidnosti gospodarstva (javni razpis SPS za ugodne kredite v višini 32 milijonov evrov, v pripravi so ugodna posojila SID banke višjih vrednosti v višini 50 milijonov evrov).

Na področju energetike je bil v septembru že sprejet tudi nov paket energetske zakonodaje, ki vključuje Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o oskrbi s plini, Zakon o ukrepih za obvladovanje kriznih razmer na področju oskrbe z energijo in Zakon o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti iz naslova kreditov, najetih za zagotavljanje likvidnosti na organiziranih trgih električne energije ter emisijskih kuponov in obveznosti iz nakupa dodatnih količin zemeljskega plina izven trga Evropske unije.

V proračunu so je vlada zagotovila sredstva, s katerimi bi dokapitalizirali energetski sektor in s tem zagotovili nemoteno oskrbo s plinom za gospodinjstva po sprejemljivih cenah.

Poleg zunanjih dejavnikov na poslovanje industrije vse bolj vpliva tudi digitalizacija. Kako uspešna so podjetja pri njenem uvajanju in od kod črpajo znanje?

Med industrijska podjetja se štejejo podjetja v dejavnostih t. i. tradicionalnih industrij, katerih rast bi bila brez tehnološke nadgradnje in digitalne preobrazbe v prihodnje zelo omejena.

Podjetja v Sloveniji, ki večinoma nimajo več kot 100 zaposlenih, so usmerjena v glavnem v tehnološke niše, še posebej na področja elektro, strojne in avtomobilske industrije. Digitalizacija tem podjetjem predstavlja strokovni in izvedbeni izziv. Zahteva veliko sprememb v poslovanju, naložbe v tehnologijo ter nadgradnje kompetenc zaposlenih in vodstva. Omejen obseg sredstev za naložbe predstavlja podjetjem oviro na poti v celovito digitalno transformacijo. Tu imam v mislih investicije v opremo in implementacijo naprednih digitalnih tehnologij in sistemov, investicije v avtomatizacijo in robotizacijo. Tu je še potreba po naslavljanju tehnologij Industrije 4.0 – to so internet stvari, velepodatki, umetna inteligenca in strojno učenje, blockchain, kibernetska varnost, napovedna analitika in pametno napovedovanje odločitev.

Digitalizacija pa zahteva tudi spremembe v kulturi podjetja …

Res je, digitalizacija zahteva tudi spremembo podjetniške in poslovne kulture, saj se je treba v kratkem času prilagajati nenehnim spremembam. V podjetjih, kjer se to ne izpelje, se veča tveganje za manjšo učinkovitost poslovanja na dolgi rok, povečujejo se stroški naložb v posodobitve in zmanjkuje usposobljenih motiviranih kadrov za izvedbo digitalizacije.

Zaradi vseh izzivov, ki jih potreba po digitalizaciji prinaša, je tu pomembna tudi vloga oziroma podpora države. Z javnim razpisom za digitalno preobrazbo gospodarstva, s katerim smo s skoraj 44 milijoni evrov podprli 23 konzorcijev, smo podprli digitalno preobrazbo velikih industrijskih podjetij. Cilj razpisa je bil izvedba celovite preobrazbe.

Kaj vidite kot največji izziv industrije in kaj na ministrstvu počnete, da bi ji ga pomagali rešiti?

Pripravljamo ukrepe v smeri, ki smo si jo začrtali v Slovenski industrijski strategiji 2021 do 2030 in je v skladu z usmeritvami na ravni EU (dvojni – zeleni in digitalni prehod). Pomemben vidik zelenega prehoda je tudi uvajanje sprememb uporabe energentov, kar se je zaradi emisijskih kuponov v slovenski industriji že uveljavljalo. Ob sedanjih visokih cenah energije pa bo ta prehod na obnovljive vire energije še bolj pomemben.

Za slovensko industrijo so nujne podpore produktivnim naložbam v mala in srednja podjetja, ustanavljanje novih podjetij, raziskave in inovacije, čista energija in z naštetim preoblikovanje obstoječih ogljično intenzivnih obratov. Z ukrepi, ki jih načrtujemo na daljše obdobje (ne za blaženje krize), bomo spodbujali naložbe v zmanjšanje emisij in zaščito delovnih mest. Pri tem se je Slovenija vključila tudi v program Sklada za pravični prehod EU za obdobje 2021–2027, v okviru katerega bomo naslovili izzive Savinjsko-šaleške regije in Zasavja. Določena sredstva bodo na voljo tudi v okviru RepowerEU. Izvedli bomo tudi novelacijo Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta 2030.

Katere razpise lahko pričakuje industrija preko vašega ministrstva in kdaj? V kakšni vrednosti in za kakšne projekte?

Že leta se trudimo zagotavljati stabilno in predvidljivo poslovno okolje, kamor sodi tudi vnaprejšnje seznanjanje gospodarstva z ukrepi, ki jih bomo v posameznem letu izvajali. To podjetjem omogoča pravočasno načrtovanje njihovih razvojnih in investicijskih načrtov. Letos smo jih predstavili na novinarski konferenci v februarju, najti pa jih je mogoče na spletni strani: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MGTS/Dokumenti/DRS/Brosura-Nacrt-razvojnih-spodbud-2023.pdf

Kakšno pa je po vaši oceni trenutno stanje na področju tujih industrijskih naložb? Kako komentirate odhod Magne?

Občutek imam, da se zaradi primera Magne kar malo zanemarja vse ostale uspešne zgodbe. Konec koncev smo z Lekom marca podpisali pomemben memorandum o soglasju za napredno biofarmacevtsko proizvodnjo v Lendavi. Prepričan sem, da smo preveč nagnjeni k temu, da ob vsakem neuspelem projektu iščemo krivca in se zapremo pred možnim tveganjem. A vzponi in padci so del podjetniških zgodb. Tudi tistih najuspešnejših.

Tudi v primeru Magna Steyr zgodba ni zgolj negativna. V tem primeru je država pokazala, da zna prisluhniti in nuditi ustrezno podporo kompleksnejšim naložbam velikih mednarodnih korporacij. Ne glede na to, da obžalujemo odločitev investitorja, menimo, da je ta investicija ena pomembnejših v zadnjem desetletju, saj je po koncu finančne krize Slovenijo vrnila na zemljevid tujih investitorjev. Vlaganja so se od takrat naprej povečala. To je s sprejetjem Zakona o spodbujanju investicij in izenačitev tujih in domačih investicij pognalo močan naložbeni cikel, ki je pripomogel k zmanjševanju brezposelnosti in višanju dodane vrednosti na zaposlenega.

Sicer pa se je vrednost tujih neposrednih investicij (TNI) v zadnjih sedmih letih (2015–2021) povečala kar za 52,4 odstotka, predvsem v obliki priliva lastniškega kapitala, deloma pa tudi zaradi dolžniških instrumentov.

Če navedem nekaj pomembnejših podatkov: vrednost v letu 2021 je bila 18,4 milijarde evrov (+10,4 odstotka glede na 2020 oz. v zadnjih petih letih v povprečju 6,4 odstotka/leto); naložbe v Sloveniji sicer rastejo, vendar pri tem žal še vedno zaostajamo za ostalimi držami OECD; najpomembnejše naložbe iz preteklih let prihajajo iz Nemčije, Združenih držav Amerike, Italije, Japonske, Švice, Avstrije, Luksemburga, Združenega kraljestva in Hrvaške; struktura tujih naložb po dejavnostih (podatek je za leto 2021) je naslednja: v predelovalnih dejavnostih je bilo 31,8 odstotka naložb, v finančnih in zavarovalniških dejavnostih 21,3 odstotka ter v dejavnosti trgovine, vzdrževanja in popravil motornih vozil 19,6 odstotka.

Naš cilj je delež vhodnih TNI v BDP s približno 36 odstotkov v letu 2020 dvigniti na 45 odstotkov do leta 2026.

Kje vidite največ priložnosti za tuje neposredne naložbe?

Zagotovo v sektorjih napredne avtomobilske industrije in mobilnosti, proizvodnje računalniških, elektronskih in optičnih naprav, proizvodnje električne opreme, lesne industrije ter turizma in prostega časa.

Kot generalni direktor, pristojen za to področje, pa si želim predvsem investitorjev, ki bodo družbeno odgovorni in trajnostno naravnani, v Sloveniji odpirali raziskovalno-razvojne oddelke in ustvarjali naložbe, ki bodo omogočale vključevanje in čim višje pozicioniranje naših dobaviteljev v globalne verige vrednosti, višjo dodano vrednost zaposlenih ter digitalni in zeleni prehod. Prepričan sem, da te želje in pričakovanja z mano deli tudi minister Matjaž Han.

Industrijska podjetja imajo veliko težav s pridobivanjem kadrov in z odhodi domačih strokovnjakov v tujino. Kako to preseči?

Reševanju te problematike smo na ministrstvu namenili kar nekaj pozornosti. Nisem prepričan, da smo že našli pravo formulo, a trenutno smo v fazi razprav o predlogih dveh zakonskih aktov: Zakon o razvojnih delovnih mestih in Zakon o privlačnosti Slovenije za zaposlovanje globalnih talentov. Glede obeh predlogov trenutno še poteka razprava s strokovno javnostjo, treba pa ju je tudi ustrezno umestiti v obstoječo pravno ureditev.

Sicer pa izvajamo tudi določene aktivnosti na področju deficitarnih poklicev. Ena takšnih aktivnosti je skupna promocijska akcija MGTŠ, STO in partnerskih turističnih organizacij za dvig ugleda poklicev v sektorju gostinstva in turizma; z Agencijo SPIRIT izvajamo kampanjo za promocijo lesarskega poklica. Prav tako želimo povečati interes mladih za določene izobraževalne programe oziroma za poklice prihodnosti, zato smo se vključili v projekt Evropske pisarne za izobraževanje na področju vesolja, ki se bo v Sloveniji začel izvajati letos.

Kot izhaja že zgolj iz vaših vprašanj in različnih tematik, ki sva se jim danes posvetila, nam izzivov za prihodnost ne manjka. K sreči pa tudi ne idej in zagnanosti.

(Visited 46 times, 2 visits today)
Close