Čeprav so številna podjetja v različnih panogah še konec lanskega leta napovedovala upad prihodkov in dobička, zadnji podatki Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) kažejo, da se je poslovanje gospodarskih družb lani ob izhodu iz energetske krize izboljšalo (predvsem v energetski dejavnosti), kazalniki uspešnosti pa so spet dosegli raven iz leta 2021.

»Neto čisti dobiček je bil v letu 2023 s 6.699 milijoni evrov nominalno večji za 10,1 odstotka, a se je ob upoštevanju inflacije (7,4 odstotka medletno) realno povečal skromneje,« pravijo na Umarju. Dodajo, da so v letu 2023 z dobičkom poslovali v vseh dejavnostih, k povečanju skupnega dobička družb pa je prevladujoče vplivalo močno izboljšanje poslovnega rezultata pri oskrbi z elektriko, plinom in paro.

»Na velika nihanja poslovnega rezultata v tej dejavnosti so v zadnjih dveh letih močno vplivali različni dejavniki: nihanje vodostajev rek, velike spremembe cen energentov na trgu, regulacija cen in pogodbe na daljši rok z odjemalci, kar je v letu 2022 na poslovanje vplivalo negativno, v letu 2023 pa pozitivno,« navedejo.

Bolje v gradbeništvu in trgovini, slabše v predelovalnih dejavnostih

Na Umarju pravijo, da so močno izboljšanje poslovanja v nominalnih zneskih imeli tudi v gradbeništvu in trgovini, poslovni rezultat pa se je najbolj poslabšal v predelovalnih dejavnostih ter v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih.

»V predelovalnih dejavnostih se je neto čisti dobiček precej zmanjšal v energetsko intenzivnih predelovalnih dejavnostih, še vedno pa je bil višji od doseženih najvišjih ravni pred epidemijo. Po visoki rasti v letu 2022 se je najbolj zmanjšal družbam v proizvodnji kovin,« povedo in dodajo, da se je zmanjšal tudi v družbah iz kemijske industrije. Nasprotno pa so podjetja iz papirne industrije ter iz proizvodnje nekovinskih mineralnih izdelkov neto čisti dobiček povišale.

Praktično celotna industrija pa se vse bolj zaveda pomena tako imenovanih zelenih projektov in v to vlaga vse več sredstev.

Prepoznavajo pomen zelenega prehoda

Praktično celotna industrija pa se vse bolj zaveda pomena tako imenovanih zelenih projektov in v to vlaga vse več sredstev. »Analiza potencialov industrije s poudarkom na energetsko intenzivni industriji za razogljičenje in zeleni prehod, ki smo jo naročili pri Gospodarski zbornici Slovenije, je pokazala, da je naša industrija že naredila ogromne korake v smeri zelenega prehoda, prav tako pa to načrtuje tudi za prihodnost,« pravijo na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ).

Tako je na primer dvajset energetsko intenzivnih podjetij predstavilo svoje naložbene načrte v vrednosti več kot 450 milijonov evrov za prehod v brezogljično delovanje do leta 2030. Anketa med 200 podjetji pa je pokazala, da bodo do leta 2050 v to področje investirali okoli 500 milijonov evrov. »Gospodarstvo se rado opira na lastne vire, a se zaveda soodvisnosti od neposrednega lokalnega okolja, sistemske infrastrukture in slovenskega poslovnega okolja, ki bi moralo pospešiti svoje aktivnosti ter bolj ciljano usmerjati podjetja k izvajanju sprememb v smeri razogljičenja,« ugotavljajo v zgoraj omenjeni analizi in dodajajo, da je pred podjetji večji naložbeni val, ki ga ne bo mogoče financirati brez tujih virov.

Bruto domači proizvod (realna rast v %)

2023
1.6%
2024
2.4%
2025
2.5%
2026
2.6%

Vir: UMAR

Kupci imajo zelo pomemben vpliv

»Vizijo zelenega prehoda vidijo v postopnosti, v obliki hibridnih tehnologij, ki bodo omogočale uporabo različnih virov in energentov (t. i. multi fuel tovarne). Na hitrost izvajanja korakov zelenega prehoda pa bodo vsekakor vplivali tudi impulzi kupcev in potrošnikov. Če bodo ti dodatno spodbujeni in tudi finančno motivirani za nakup manj- oz. nizkoogljičnih izdelkov, bo to zeleni prehod pospešilo,« so prepričani na GZS.

A vendar enotne formule za izvedbo zelenega prehoda ni, zlasti ne na ravni panog, temveč se ta dogaja na ravni posameznega podjetja, ki ga definira specifično okolje, zgodovinski razvoj in tudi strategija lastnikov, vsekakor pa je izjemnega pomena tudi gospodarsko okolje.
Anketa kaže, da največ izzivov pri razogljičenju podjetjem predstavljajo financiranje projektov, pridobivanje okoljevarstvenih dovoljenj, nejasna zakonodaja, umeščanje v prostor, pomanjkanje kadrov in znanja, pa tudi nerazvite tehnologije, alternativni viri nizkoogljične energije, njihova cena in omejenost virov. Zlasti velika podjetja omenjajo tudi pomanjkanje podpore pri izvedbi večjih projektov s projektnim financiranjem.

Stari vzorci rasti postajajo neuporabni

»Leto 2023 je bilo za slovensko industrijo žalostno leto,« pa ugotavlja ekonomist Maks Tajnikar. Vrednost proizvodnje v slovenski industriji je bila na letni ravni v letu 2023 glede na 2022 nižja za 5,3-odstotka, cene industrijskih proizvodov so stagnirale, plače pa rasle nominalno in realno.
»Hkrati se je industrija morala soočati s tem, da so stari vzorci rasti vsaj zaenkrat neuporabni. Ugotovili so, da delovne sile, ki bi omogočala rast ob starih, delovno intenzivnih tehnologijah, ob visoki zaposlenosti delovne sile v državi ni več. Še usodnejša ugotovitev pa je bila, da naslonitev na izvozne trge v jedrni Evropi – zlasti Nemčiji in Avstriji, pa tudi Franciji – ne zagotavlja varnega poslovanja in zlasti ne zagotavlja rast proizvodenj, kot je bilo značilno v preteklosti,« pravi Maks Tajnikar.

Anketa kaže, da največ izzivov pri razogljičenju podjetjem predstavljajo financiranje projektov, pridobivanje okoljevarstvenih dovoljenj, nejasna zakonodaja, umeščanje v prostor, pomanjkanje kadrov in znanja, pa tudi nerazvite tehnologije, alternativni viri nizkoogljične energije, njihova cena in omejenost virov.

Energetska intenzivnost kot ovira za rast

Prepričan je, da je slovenska industrija spoznala, »da je njena energetska intenzivnost lahko velika ovira za rast in da so skoraj vse industrijske proizvodnje z večjo potrebo po energiji zaostale glede na povprečje v industriji. V tistih delih industrije, ki so bili vedno zelo odvisni od tujega povpraševanja, ki so bili delovno in energetsko intenzivni, je v letu 2023 nastal šok, ki je bil po oživljanju v letu 2022 vsaj delno nepričakovan,« pravi Tajnikar. Poudari, da je kriza v industriji v evropskih jedrnih industrijah, ko je prišlo do krčenja industrijskih proizvodenj v teh državah, stabilizacija cen energije na višji ravni, kot je bila značilna za obdobje pred pandemijo kovida-19, in ekstremna orientacija na tuje trge v času, ko je bilo domače povpraševanje kar optimistično, vsaj v slovenskem gospodarstvu najbolj prizadelo prav industrijo.

»Zagotovo ne moremo reči, da je bil sprožen proces deindustrializacije našega gospodarstva, a v letu 2023 ni bila vlečni konj rasti slovenskega gospodarstva, čeprav je s svojimi značilnostmi še vedno vzdrževala visoko dodano vrednost zaposlenih v Sloveniji. Tako bi lahko rekli, da je bila v letu 2023 žrtev gospodarskega okolja slovenskega gospodarstva, hkrati pa je bilo slovensko gospodarstvo žrtev neuspešnega prilagajanja slovenske industrije,« pravi Tajnikar.

Kaj prinaša letošnje leto?

Leto 2024 bo za slovensko gospodarstvo in tudi za našo industrijo sivo leto, je prepričan Tajnikar. Zakaj? Velika orientiranost na tuje trge bo z nizko rastjo ali celo krčenjem teh trgov zavirala tako gospodarsko rast nasploh kot rast slovenske industrije. Cene energentov bodo zelo verjetno stabilne in bodo celo do določene mere padale, a raven bo vendarle ostala visoka. Domače povpraševanje bo zelo odvisno od zadolževanja državnega proračuna v tujini, a bo skromno domače povpraševanje bolj pozitivno vplivalo na neindustrijske sektorje v slovenskem gospodarstvu. Delovne sile ne bo več; tuji delavci bodo pomembnejši, kot so bili lani, a to ne velja za industrijo nasploh. Pritisk na plače in nezmožnost doseganja višjih cen, ker ne bo povpraševanja, bo v industriji vsaj do določene mere vzel moč za hitro prestrukturiranje. Ta velja zlasti za tiste industrije, ki so že ves čas v podrejenem položaju znotraj dobaviteljskih verig podjetij v jedrni Evropi, našteje sogovornik.

Izzivov ne bo manjkalo

Izzivov torej naši industriji ne bo manjkalo. Kot pravi Tajnikar, smo Slovenci še vedno preveč odvisni od industrije, zato bi bilo usodno, če bi prišlo do deindustrializacije, kot se je zgodilo v Nemčiji. Delež predelovalne industrije je pri nas namreč še vedno rekorden in daje Slovencem višji standard ter stabilno zaposlovanje.

Zagotovo ne smemo razvijati delovno intenzivnih industrij, saj po eni strani ni delovne sile, po drugi strani pa zgolj kapitalsko intenzivne industrije povečujejo preko povečevanja kapitalskih dohodkov BDP po zaposlenem, pravi Tajnikar. »To še posebej velja za tiste industrije, v katere bo vstopal tuji kapital. In tuji kapital je seveda dobrodošel, a ne vsake vrste.«

Nujno je zmanjševanje odvisnosti od trgov jedrne Evrope

Ker tudi Slovenija po mnenju sogovornika nima učinkovitih energetskih politik, bo onemogočen razvoj energetsko intenzivnih industrij. »Najbrž pa je najbolj pomembno to, da se mora slovenska industrija navezovati na reprodukcijske verige, ki omogočajo zmanjševanje odvisnosti od industrij in trgov jedrne Evrope. Pri tem ne gre le za povpraševanje, gre tudi za tehnologije, ki jih bo vsrkavala slovenska industrija v prihodnjih letih. V svetu se dogajajo tehnološki preboji. Nevarno je, če ste prva lastovka, še bolj nevarno pa je, če ste prepozni,« pravi Tajnikar.

Prepričan je, da mora tudi slovenska industrija slediti tehnološkim prebojem, »ker bo le tako lahko dosegala na svetovnih trgih cene, ki bodo zagotavljale zaposlenim v slovenski industriji tudi visoke plače. Slovenska politika lahko pri tem naredi več kot različne državne podpore, subvencije in poroštva. Zunanje ministrstvo je s tega vidika treba prestrukturirati in na novo organizirati. Prostorsko urejanje, policentrizem, urejenost transportnih poti, visok standard lokalnih skupnosti in podeželja, ustrezno izobraževanje mladih in mogoče tudi politika delovne sile nasploh so za industrijo pomembnejše, kot je videti na prvi pogled,« še poudari ekonomist.

(Visited 28 times, 1 visits today)
Close