Tudi mi bomo povedali njegovo zgodbo. Recimo mu Bor. To ime mu je všeč. Poznal je Bora v vasi, gospod je bil: “Vedno ugvantan, čist, z lepo ženo. Tak bi si jaz želel bit, pa mi ni dalo življenje.” je povedal in nam so povedali v društvu Humanitarček. Objavljamo celotno zgodbo.
Na kmetiji sem bil rojen. Že od malega sem orng delal. Na polju, v štali. Niso nas šparali. Odkar sem imel 10 let sem delal od jutra do mraka. Oče so mi že kmalu dali vinčeka, malo za žejo. Ko si ga probal na njivi, si bil šele pravi moški. Orng dec, bi rekli. Nagravžna mi je bila ta kislica taprvič, pa sem jo ven spljunil. Oče se je smejal in rekel “frokali pa ne bomo”, pa spil še moje. Tisti dan sem od žeje skoraj gagnil. Vroče je bilo, za pit pa samo vinček. Do konca poletja sem ga že znal nagnit, za žejo in za veselje. Hitro sem se okusa navadil. Pa tudi, kako ti je glavo zbistrilo. Si lažje delal.
Pri 17 sem spoznal Jasminko. Pekarno so imeli doma. Luštna punca. Lepi zobje, dolge noge. Poročila sva se, 2 otroka sva imela. Na njivi pa ni bila vajena delat, takoj jo je križ bolel. Pa sem jaz delal. Mi je vinček pomagal, včasih še malo slivovke, če je bilo premrzlo. No, potem pa sem enkrat drva vlačil, pa sem padel iz traktorja. Orng sem si zlomil roko in nogo, od takrat krumpam. Dolgo sem doma bil. Nisem mogel delat. Samo sem gledal, kako se njiva “gor raste”.
Čez okno sem jo videl. Jasminka je nekaj probala, ampak ji ni šlo. Ni bila navajena, pa preveč dela je imela v pekarni. Pa se je zel gor zrastla. Ko sem jo gledal sem počasi vinčeka pil. S sosedom. Je Jasminka rekla, da naj ne postanem pijanček kot sosed. Pa sem si ji rekel, da malo vinčka ni še nikogar ubilo.
Pomagalo mi je, da sem dan preživel. Je prej minil. Ko sem nazaj lahko hodil, sem pa v gostilno šel, ker ga je Jasminka doma skrivat začela. Enkrat sem domov prišel, pa ni bilo več traktorja. Ga je prodala, da je otrokoma kupila za obleč. Utrgalo se mi je. Sem razbijat začel, vinček mi je dal pogum. Kaj bo pa kmet brez traktorja, pa čeprav starega. Sem takrat tudi Jasminko pahnil. Je v steno se udarila. Je počila očesna kost, oko se ni razlilo, je pa kri planila. Takrat sem se ustrašil. Oče je tako mamo včasih “zrezal”, samo jaz nisem želel bit kot on. Jasminka je šla do doktroja, naslednji dan pa sem jo čakal, da pride. Sem se ji opravičil. Jokala se je. Obljubil sem, da ne bom nikoli več, da je to iz mene naredila revščina.
Ampak nisem bil dober človek naslednja leta. Veliko sem bil slabe volje. Njive smo prodali, pa gošo. Da smo kaj za jesti imeli. Pekarno pa je Jasminkin oče dal drugemu v najem, ni se več splačalo. Včasih sem prišel domov iz oštarije, fajn sem se počutil. Vinček mi je malo zabrisal spomin. Včasih sem šele zjutraj videl, da ima Jasminka črnice. Sram me je bilo. Rad sem jo imel.
Sinova sta šla v mesto, študirat. En dan sem prišel domov v soboto iz oštarije, bajta je bila odklenjena. Jasminke ni bilo. Mislil sem, da bo prišla od kod, pa da se muha. Včasih se je tako skrila, pa se cmerila. Naslednji dan ni bilo kave, pa kosila tudi ne. Sem jo klical okrog voglov. Ni je bilo. Niti zvečer.
Ko je padla noč je prišel miličnik in sinova. Jasminke ni bilo več. Iz skale se je vrgla, so jo našli lovci. Za hišo smo hrib imeli, na vrhu skalnat. Na eno stran je bil prepad. Ona ni nikoli tam hodila, preveč se je upehala, ni marala tega hriba. A si iz njega videl domačijo, pa polja, pa naše goše. Samo enkrat sva gori bila skupaj. Takrat sva bila mlada. Takrat sem jo vprašal, če bo kdaj moja… Zdaj pa je miličnik rekel, da si je tam vrat zlomila. Pri 55. Kar ni je bilo več. Kar skočila je. Jasminka, moja Jasminka, ki nikoli ni želela plezati na skale, ker jo je bilo strah višine.
Nisem mogel verjet. Pravijo, da se mi je takrat zmešalo. Ne vem, ne spomnim se. Samo vem, da sem udaril miličnika in so me peljali v norišnico. Dolgo sem bil tam. Sanjal sem o Jasminki, o njenih modrih učkah. Želel sem si vinčeka, pa mi ga niso dali. Parkrat sem v sobi videl bele miši, kako mi grizejo podplate. So mi rekli zdravniki, da je to od alkohola. Dolgo, dolgo sem bil tam. Sinova sta na začetku ‘prišla na obisk, potem pa vedno manj. Po letu in pol so me ven spustili.
V vas sem se vrnil, v našo bajto. Elektriko so mi vmes izklopili, ker ni nihče plačeval računa. Pipe pa so puščale. Nisem denarja imel. Nekaj sem dobival na račun – ono za krumple, ampak to ni bilo dovolj za elektriko. 2 meseca sem brez bil, potem sem dobil neko pomoč od občine, da so mi jo priklopili, saj se je zima bližala. Bi boljše bilo, da mi ne bi. Bi zmrznil lepo. Pa k Jasminki šel.
Zdaj imam 80 let. Rojstni dan sem imel, pa ni bilo nikogar. 20 let je, odkar ni več Jasminke. Vsak dan mislim na njo. Vse sem se spomnil za nazaj, vsake črnice. Vsak dan jokam, samo so se mi solze posušile, pa ne pritečejo več. Gledam polja, ki so bila včasih naša, pa skalo iz katere se je Jasminka vrgla. Zvečer ji šepetam, da mi oprosti. Mogoče je prav, da sem na stara leta zdaj betežen, da nimam kaj za jest. Včasih po nekaj dni nimam več kot koščka kruha. Plačam si elektriko, pa položnice. Je cenejše kot potem plačati, če te izklopijo. Telefona nimam. Sinov nisem videl že 19 let. Včasih jima pišem, pa ne vem, kam poslati. Domov pa ne prideta. Saj jima ne zamerim. Ostane mi par deset evrov za hrano, za kako popravilo. Poleti jem iz sadovnjaka, japke in hruške pokuham. 4 kure imam za jajca. Mesa nisem jedel že dolgo … pozimi me pa vedno zebe … Ampak ta mraz ni nič proti onemu, ki je v duši. Tisti me reže, tisti me vsak dan reže, reže. Kaj sem naredil Jasminki, pa sinovoma.
Vem, da sem jaz kriv in nihče drug. Ampak vinček me je naredil v hudobnega človeka. Vsak misli, da se mu to ne more narediti. Da je samo glažek., dva. Ampak sam sebe ne vidiš. Ko pa je prepozno, ti je žal.
Jasminki se ne morem opravičiti. Lahko pa bi se sinovoma, če bi ju našel. Da ne bi še onadva kdaj pila. Jaz ne pijem že 20 let… a je prepozno. Jasminke ni več. Jaz pa nimam niti evra preveč, da bi ji grob orng uredni.
Za “Bora” je društvu Humanitarček je povedala njegova osebna zdravnica takoj po koncu prvega vala 2020. “Bil je težek patron. Ni želel pomoči. Zdelo se je, da želi sam sebe kaznovati za preteklost. V resnici je bil izstradan …” povedo. Nekako so si njegovo zaupanje pridobili s tem, da so uredili Jasminkin grob, s pomočjo donatorjev postavili ustrezen spomenik in zasadili rožice. Potem je dovolil, da mu uredijo socialne transferje. “Našli smo sinova. Starejši je z njim navezal stik, mu nekajkrat pripeljal celo vnukce. Morda bosta počasi našla stik… in mu bo oprostil. Mlajši za sedaj še ni želel srečati očeta. Je pa Bor pridobil v tem letu 10 kg, še vedno jih šteje slabih 60, a je bistveno močnejši. Pred obiskom starejšega sina, smo mu pomagali urediti hiško, pomiti okna, popraviti vrata, ki se niso zapirala… sanirati streho… predvsem pa postaviti gugalnico za vnučke …” Vključili so celo psihologa in psihiatra …
A nikakor mu ne morejo odvzeti bolečine ob misli, kaj “sta on in vinček” naredila Jasminki.
#projektVida #nulazdravodofula
Nacionalni inštitut za javno zdravje – NIJZ
@PROJEKT SOPA
VEČ O PROJEKTU VIDA: https://www.projektvida.org/
KAKO POMAGATI NEPOSREDNO: https://www.projektvida.org/copy-of-paket-pomoci
(Visited 396 times, 1 visits today)
