Če hormonski motilci vplivajo na notranje procese, mikroplastika deluje bolj neposredno. Vstopa v telo, hkrati pa vpliva na to, kako živali zaznavajo okolje in sprejemajo odločitve.
Hrana, ki to ni
Mikroplastika je danes prisotna v vodi, tleh in zraku. Zaradi velikosti in oblike jo številni organizmi zamenjajo za hrano.
Ribe in ptice zaužijejo delce, ki:
- posnemajo velikost plena,
- nosijo vonjave iz okolja,
- se mešajo z organskim materialom.
Žival ne zazna razlike, zato mikroplastika postane del običajnega prehranjevanja.
Mikroplastika spremeni apetit
Ko mikroplastika vstopi v prebavila, vpliva na občutek sitosti.
Pri morskih organizmih so v raziskavah zaznali zmanjšan vnos hrane, upad telesne mase in slabše splošno stanje kot posledico.
Organizem prejme signal, da je sit, čeprav ni dobil hranil.
Vedenje, ki vodi v napačne odločitve
Učinki pa niso omejeni na prebavila. Mikroplastika vpliva tudi na gibanje, izbiro habitatov, odziv na okolje.
Živali lahko dlje ostajajo na območjih z več odpadki ali sprejemajo manj učinkovite odločitve pri iskanju hrane.
Hkrati pa mikroplastika prenaša še druga onesnaževala
Na površino mikroplastike se vežejo različne snovi:
- pesticidi,
- težke kovine,
- industrijske kemikalije.
Ko žival zaužije tak delček, vnese tudi koncentracijo drugih onesnaževal. Učinek je zato večji, kot bi bil pri posamezni snovi.
Nadalje, mikroplastika prehaja iz manjših organizmov v večje, skozi prehranske verige, do vrst na vrhu ekosistema.
S tem se vpliv širi in kopiči – in pristane tudi na naših krožnikih.