Pri razrešitvi več kot šest desetletij stare znanstvene uganke so imeli pomembno vlogo tudi slovenski raziskovalci.
Mednarodna skupina pod vodstvom Jonathana Coddingtona iz Naravoslovnega muzeja Smithsonian in Matjaža Kuntnerja z Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) je določila nov tipski primerek pajka grbastega križevca (Araneus angulatus). Raziskavo so objavili v znanstveni reviji Taxonomy.
Prvi med milijoni znanstveno poimenovanih živali
Grbastega križevca je leta 1757 opisal švedski raziskovalec Carl Alexander Clerck. V svoji knjigi o švedskih pajkih je uporabil dvočlensko znanstveno poimenovanje, pri katerem prvo ime označuje rod, drugo pa vrsto.
Prav Araneus angulatus je bil prvi pajek v knjigi in velja za prvo živalsko vrsto, opisano po tem sistemu. Toda trije prvotni primerki, na katerih je Clerck utemeljil opis, so se izgubili.
»To je pomenilo, da znanstveno ime Araneus angulatus nenadoma ni bilo več povezano z resničnostjo,« je pojasnil Coddington. »Nismo več imeli primerka, ki bi lahko natančno pokazal, kaj to ime v resnici pomeni.«
Po pajke na otok v Baltskem morju
Da bi izgubljeno povezavo obnovili, so raziskovalci na Švedskem, v bližini območja prvotnega odkritja, zbrali osem novih primerkov. Druge pajke so pridobili tudi v Sloveniji, Srbiji in Črni gori.
Nove primerke so primerjali s Clerckovimi zgodovinskimi ilustracijami in opisi, njihovo identiteto pa preverili še z analizo DNK.
Morfološke in molekulske raziskave sta na Nacionalnem inštitutu za biologijo izvedla Matjaž Kuntner in Kuang-Ping Yu. Genetsko zaporedje enega od pajkov se je ujemalo z genomom vrste, objavljenim leta 2025.
Za novi uradni referenčni primerek oziroma neotip so določili samca, zbranega na Švedskem. Hranili ga bodo v Švedskem naravoslovnem muzeju.
Pod enim imenom se morda skriva več vrst pajkov
Raziskava je prinesla še eno zanimivo ugotovitev. Genetski podatki nakazujejo, da nekatere populacije pajkov v jugovzhodni Evropi in Aziji, ki jih danes uvrščamo med grbaste križevce, morda pripadajo več različnim vrstam.
Grbasti križevec je sicer razširjen od Evrope do Koreje, posamezni primerki pa se lahko precej razlikujejo po barvi in vzorcih.
Raziskovalci bodo tkivne vzorce novih primerkov shranili tudi v biorepozitorijih v ZDA in Sloveniji, kjer bodo na voljo za prihodnje genetske raziskave.
»Naš biorepozitorij na NIBu načrtno shranjuje zamrznjena tkiva prostoživečih vrst živali,« je poudaril Kuntner, ki si prizadeva za dolgoročno ohranjanje bioloških primerkov in njihovega genetskega materiala.
Pri raziskavi so sodelovali tudi strokovnjaki ZRC SAZU, Univerze na Islandiji in Švedskega naravoslovnega muzeja. Podprli sta jo slovenska agencija ARIS in Smithsonian Institution.
Več o pajkih