Velika okna so smiselna predvsem na južni strani stavbe

21 aprila, 2021
Samo Kranjec

Velika okna omogočajo veliko preglednost in stik z okolico stavbe, z energetskega vidika pa so smiselna predvsem na južni fasadi, saj pozimi zagotavljajo precejšnje toplotne dobitke.

Vse več investitorjev se odloča za zelo velika okna oz. za zasteklitev ene cele stene. Kaj to pomeni z vidika energetske učinkovitosti, ki je danes vedno bolj v ospredju?

Mag. Peter Petrovčič, energetski svetovalec mreže ENSVET, pravi, da so v preteklosti okna predstavljala najšibkejši člen v toplotnem ovoju stavbe. Razvoj oken je po njegovih besedah danes tako napredoval, da ne povzročajo več povečanih toplotnih izgub. Zato imajo arhitekti pri načrtovanju sodobnih stavb glede tega pri obliki stavb in zagotavljanju ugodnega bivalnega okolja proste roke.

»Izolacijska stekla, ki jih danes vgrajujemo v okna, so vsaj trislojna s hermetično zaprtim vmesnim prostorom, kar preprečuje nastanek kondenza. Na trgu je možno dobiti tudi stekla, ki so polnjena z inertnimi plini, kar dodatno zmanjšuje toplotne izgube oken. Poleg tega toplotne izgube zmanjšujejo tudi nizkoemisijski nanosi na stekla. Izolativnost stekel nam danes omogoča, da lahko pasivno gradnjo dosežemo tudi z veliko steklenimi površinami, toplotna prehodnost sodobnih stekel pa dosega vrednosti pod 0,6 W/m2K. Nosilni profili oken, ki se uporabljajo za okenske okvirje in krila, so danes bistveno širši (do 120 mm). To po eni strani zmanjšuje toplotni most okvirjev oken, hkrati pa zagotavlja širino oziroma prostor za namestitev tesnil v več ravninah. Sodobna okna imajo tudi do štiri tesnilne ravnine na okenskem okvirju in krilu. Vse navedeno zagotavlja, da so sodobna okna popolnoma zrakotesna, toplotna prehodnost okna kot celote pa znaša tudi pod 0,7 W/m2K,« razlaga Petrovčič.

 

Zid dosega boljšo toplotno prehodnost kot okno

Arhitektka dr. Vesna Žegarac Leskovar, izredna profesorica na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, ki je tudi njena dekanica, pravi, da so faktorji toplotne prehodnosti (U) zasteklitve pri sodobnih trislojnih oknih okoli 0,5 W/m2K, faktorji toplotne prehodnosti okvirjev pa so nekoliko višji. V primerjavi z okni pa pri zunanjih zidovih dosegamo precej nižje vrednosti; slovenski pravilnik PURES trenutno za zunanje zidove dovoljuje faktor 0,28 W/m2K, v praksi in zlasti pri leseni gradnji pa so pogoste izvedbe zidov z U vrednostjo nižjo od 0,15 W/m2K.

»Iz navedenega sledi, da okna še vedno predstavljajo šibki člen, kar se tiče toplotne izgube. A je treba opomniti, da so hkrati tudi odličen medij za prejem dobitkov sončnega sevanja, ki lahko zlasti v času kurilne sezone precej prispevajo k zmanjšanju potrebe po energiji za ogrevanje stavbe. Pred leti smo s študijami ugotovili, da v sodobnih hišah z zidovi pri pasivni ali nizkoenergijski gradnji (če gledamo zgolj z energetskega vidika), ni smiselno zastekljevati več kot 60 % površine južnih fasad, saj v luči trenutnih klimatskih razmer postaja vse bolj pereč problem pregrevanje v objektih v toplejših obdobjih leta. Drži pa, da arhitekti obožujemo velika okna in zastekljene površine, ki omogočajo veliko preglednost, odlično naravno osvetljenost in nas povezujejo z okoljem,« poudarja sogovornica.

 

Poskrbeti je treba za energijsko bilanco stavbe

Peter Petrovčič razlaga, da je treba pri načrtovanju pasivnih in nizkoenergijskih stavb v fazi načrtovanja stavbe ves čas integralno preverjati tudi energijsko bilanco stavbe. Ta predstavlja bilančni seštevek toplotnih tokov v in iz stavbe na letni ravni, to je toplotnih izgub in toplotnih dobitkov. »V primeru, ko je toplotnih izgub več, kot je toplotnih dobitkov, je treba manjkajočo toplotno energijo dovesti v stavbo z ogrevalnim sistemom. Kadar pa je toplotnih dobitkov preveč, je treba stavbo hladiti. V sodobnih stavbah je časovna dinamika toplotnih tokov zelo izrazita. Zelo pogosto se namreč zgodi, da je tudi v zimskem času v južno orientiranih prostorih v sončnih dneh prevroče, v severno orientiranih prostorih pa je potrebno gretje. Posledica tega je, da so ogrevalni, pohlajevalni in prezračevalni sistemi v stavbi v pasivnih stavbah z vidika regulacije zahtevnejši,« poudarja Petrovčič.

Arhitekti obožujejo velika okna in zastekljene površine, ki omogočajo veliko preglednost, odlično naravno osvetljenost in nas povezujejo z okoljem.

 

Na južni strani fasade so okna dobrodošla

Zaradi navedenega so velika okna na južno orientiranih fasadah pasivnih stavb z energetskega vidika dobrodošla. »Arhitekti morajo pri načrtovanju novih stavb smiselno upoštevati vse naravne danosti posamezne lokacije in arhitekturo stavbe zasnovati skladno dinamiko toplotne bilance stavbe. Dnevni prostori so zato v pasivnih stavbah umeščeni na južne dele stavb, tehnični prostori, sanitarije in kuhinje pa na severne. Enako je z velikostjo oken; večja morajo biti pozicionirana na prisojnih fasadah, manjša pa na osojnih. Poenostavljeno: pasivna stavba mora biti odprta na jug, da zagotovimo čim več sončnih dobitkov, razporeditev prostorov naj sledi orientaciji stavbe, poskrbljeno naj bo za primerno senčenje v poletnem času,« pravi sogovornik.

 

Okna lahko senčimo tudi z drevjem

Pri ustreznem senčenju moramo zagotoviti, da so okna senčena le v poletnem času in v prehodnih obdobjih, ker sicer v zimskem času ne bi imeli nič od sončnih dobitkov. »Okna lahko senčimo z večjimi drevesi listavci (pozimi jim odpade listje), balkonskimi nadstreški v ustrezni širini (ko je sonce nižje, ne ovirajo sončnih dobitkov), pergolami (pozimi jih zložimo), lahko pa za senčenje namestimo tudi okenske rolete ali žaluzije. Te morajo biti na zunanji strani, da se pregrevanje ustavi izven toplotnega ovoja stavbe, njihov pogon pa naj bo na elektriko, saj se s tem izognemo vrtanju okvirjev za namestitev trakov za dviganje in spuščanje senčil,« svetuje Peter Petrovčič.

(Visited 123 times, 9 visits today)