Toda raziskava znanstvenikov Univerze v Stockholmu in ETH Zürich je pokazala, da vsebuje obstojne kemikalije PFAS celo v najbolj oddaljenih delih planeta.
Po strogih zdravstvenih priporočilih, ki so jih uporabili raziskovalci, deževnica nikjer na svetu ne bi izpolnjevala meril za pitno vodo.
Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Environmental Science & Technology, je pokazala, kako daleč se je razširilo onesnaženje s tako imenovanimi večnimi kemikalijami.
Znanstveniki so analizirali podatke o štirih izbranih snoveh PFAS v deževnici in jih primerjali s priporočili za kakovost pitne vode. Ugotovili so, da so koncentracije nekaterih snovi presegle zelo stroge zdravstvene smernice tudi na območjih, kjer skoraj ni človekove dejavnosti.
Deževnica onesnažena tudi na Antarktiki
PFAS so odkrili celo na Antarktiki in Tibetanski planoti. To pomeni, da se onesnaženje ne zadržuje le v bližini industrijskih obratov ali velikih mest, temveč se po ozračju prenaša na ogromne razdalje – po vsem svetu.
Ian Cousins, profesor okoljske kemije na Univerzi v Stockholmu in vodilni avtor raziskave, je ob objavi poudaril, da deževnica glede na najnovejše ameriške smernice za snov PFOA nikjer na svetu ne bi več veljala za varno pitno vodo.
Zdravstveno tveganje je odvisno od koncentracije posamezne snovi, količine zaužite vode in trajanja izpostavljenosti.
Kaj se zgodi, če pijemo vodo s PFAS?
PFAS so velika skupina umetnih kemikalij, ki se v okolju zelo počasi razgrajujejo. Nekatere se lahko kopičijo -tudi v človeškem telesu.
Dolgotrajno izpostavljenost določenim PFAS raziskave povezujejo z več zdravstvenimi tveganji, med drugim:
- oslabljenim imunskim odzivom, tudi slabšim odzivom na cepljenje,
- povišano ravnjo holesterola,
- vplivi na razvoj ploda in otrok,
- povečanim tveganjem za nekatere vrste raka.
Vse snovi PFAS nimajo enakih učinkov, vendar njihova obstojnost pomeni, da je preprečevanje onesnaženja še posebej pomembno.
Je posledično nevarna tudi voda iz pipe?
Deževnica in nadzorovana pitna voda nista isto. Voda iz javnih vodovodov je predmet nadzora kakovosti, pri katerem se preverjajo tudi različna kemična onesnaževala.
V Evropski uniji so za PFAS določene mejne vrednosti v pitni vodi.
To pa ne pomeni, da so vsi vodni viri enako obremenjeni. Onesnaženost je odvisna od lokalnih razmer, dejavnosti v okolici vodnega vira in morebitnega čiščenja vode.
Pomembno je tudi vedeti, da prekuhavanje vode ne odstrani PFAS. Prekuhavanje lahko uniči številne mikroorganizme, ni pa rešitev za obstojna kemična onesnaževala.
Kako PFAS sploh pridejo v dež?
PFAS se uporabljajo oziroma so se uporabljale v vodoodpornih oblačilih, embalaži za živila, premazih proti prijemanju, gasilskih penah in številnih industrijskih izdelkih.
V okolje lahko prehajajo med proizvodnjo, uporabo in odstranjevanjem teh izdelkov. Nekatere spojine se prenašajo po zraku, nato pa se s padavinami vračajo na zemeljsko površje.
Znanstveniki opozarjajo, da je odstranjevanje PFAS iz okolja izjemno zahtevno. Tudi če uporabo posamezne snovi prepovemo, lahko posledice preteklega onesnaževanja ostanejo še desetletja.