Hitra, enostavna rešitev? Tak pristop pogosto sproži verigo posledic, ki jih ne vidimo – ali jih opazimo šele, ko je škoda že narejena.
V vsakdanjem okolju ljudje brez pretiranega premisleka uporabljajo:
- Rodenticide oz. strupe za glodavce
- insekticide proti žuželkam
- strupe proti polžem
(Pa čeprav so sicer »proti« pesticidom, ki nenazadnje velikokrat pristanejo tudi v naši hrani).
Skupna lastnost vse teh sredstev pa je tudi, da delujejo proti ciljnim vrstam, a redko ostanejo omejena le na tiste, ki jih želimo odstraniti.
Nevidna veriga v naravi: strup ne pobije le »tiste miši«
Strupi v okolju ne izginejo. Žival, ki zaužije strup, pogosto ne pogine na mestu, temveč se umakne. Postane počasnejša, lahek plen druge živali. To posebej velja za glodavce.
Tako se snovi prenašajo naprej:
- plenilec poje zastrupljeno žival
- strup se kopiči v telesu
- posledice se pokažejo šele kasneje, lahko celo z zamikom več dni
Na ta način so zlahka prizadeti tudi psi in mačke. V naravi pa lisice in drugi sesalci ter ptice ujede, kot so sove in kanje.
Strokovnjaki že dlje časa opozarjajo, da je t. i. sekundarna zastrupitev eden pomembnih, a pogosto spregledanih problemov v okolju.
Za mačke in pse so posebej nevarni tudi strupi za polže, insekticidi pa marsikdaj prej uničijo čebele kot »želene« žuželke.
Problem tako ne izgine – samo premakne se
Strupi lahko zmanjšajo število živali na določenem mestu, ne odpravijo pa razloga, zakaj so tam sploh bile.
Najpogostejši vzroki ostajajo:
- dostopna hrana (odpadki, hranjenje živali, ne da bi hrano za tem pospravili)
- zavetje (neurejeni objekti, odprti prostori)
- živali nimajo več prostora, niti naravnih površin in hrane
Ko ti pogoji ostanejo, se populacija prej ali slej obnovi. Včasih celo hitreje, saj se v prazni prostor naselijo nove živali.
Kaj deluje dolgoročno?
Namesto hitrih rešitev in zastrupljanja vsega povprek, strokovnjaki poudarjajo osnovne ukrepe, ki zahtevajo več doslednosti, a prinašajo trajnejše rezultate:
- urejeno ravnanje z odpadki
- omejevanje dostopa do hrane
- zapiranje vstopnih točk v objekte
- vrtovi, kjer omejimo del za vzgajanje zelenjave, del pa pustimo »neurejen« in privabljamo koristne žuželke
Tak pristop ne daje takojšnjega učinka, vendar zmanjšuje verjetnost, da se problem ponovi.
Način, kako se odzivamo na nezaželene živali ali organizme, razkriva tudi širši vzorec: željo po hitrem nadzoru nad okoljem, tudi kadar ne razumemo vseh posledic.
Vprašanje ni, ali bomo imeli stik z naravo – ta je neizogiben, tudi v mestih. Vprašanje je, kako se nanj odzovemo. Rešitve, ki delujejo na prvi pogled, niso vedno tudi najboljše na dolgi rok.
