A pravzaprav velik del dela opravijo drugi, pogosto spregledani opraševalci: divje čebele, čmrlji, metulji, trepetavke in celo hrošči. Brez njih bi bila naša narava — in naša prehrana — precej bolj osiromašena.
Slovenija je zaradi raznolikih ekosistemov, od alpskih dolin do kraških travnikov, dom številnim vrstam divjih opraševalcev. Čebele samotarke gnezdijo v tleh, luknjah v lesu ali celo v razpokah zidov. Čmrlji so aktivni že zgodaj spomladi in oprašujejo rastline tudi v hladnejšem vremenu, ko medonosne čebele še počivajo.
Metulji, kot je črtasti medvedek, in različne trepetavke, ki posnemajo ose, oprašujejo cvetove, medtem ko iščejo hrano zase in za svoje ličinke.
Divji opraševalci niso zgolj “rezerva” za čebele — pogosto so učinkovitejši pri opraševanju določenih rastlin. Brez njih bi bila ogrožena pridelava številnih vrst sadja in zelenjave. Poleg tega vzdržujejo ravnotežje v naravi, saj povezujejo rastline, živali in tla v celovit ekosistem.
Divje opraševalce ogrožajo pesticidi in beton
Divji opraševalci ne pridelujejo medu, a brez njih bi marsikatera jesen ostala brez pridelka, gozd brez sadežev, vrt brez cvetja.
Zaradi intenzivnega kmetijstva, pesticidov, pomanjkanja cvetočih rastlin in betonskih površin divji opraševalci vse bolj izginjajo.
Nekaterih vrst čmrljev in samotark danes v določenih delih Slovenije skoraj ni več. Če jih bomo znali opaziti in zaščititi, bomo zaščitili tudi prihodnost – narave in svojih zanamcev.
Kako jim lahko pomagamo?
- Pustimo kotiček vrta divji – cvetoče travinje je idealen življenjski prostor.
- Sadimo medonosne rastline: ognjič, meta, plavica, žajbelj, sivka.
- Ne uporabljajmo pesticidov – tudi naravni pripravki lahko škodujejo opraševalcem.
- Postavimo hotel za žuželke ali pustimo nekaj suhih stebel čez zimo.
- Povabimo naravo nazaj – tudi na balkonih in mestnih oknih.
