Za delo s podatki je nujno osnovno informacijsko znanje

17 februarja, 2020

Samo Kranjec

V našem osnovnošolskem in srednješolskem sistemu učenci in dijaki pridobijo premalo znanja iz računalništva in informatike, da bili usposobljeni za delo z veliko količino podatkov, meni raziskovalec Marko Papić. Zaradi tega so v primerjavi z vrstniki iz razvitih držav v neenakopravnem položaju.

V vsakdanjem življenju, pri delu in poslovanju se tako rekoč na vseh področjih srečujemo z veliko količino podatkov in tudi s številnimi orodji za njihovo obvladovanje. Bi morali zato učenci, dijaki in študenti že v okviru izobraževalnega sistema pridobiti znanje in veščine, ki bi jim pomagali pri delu z velikimi količinami podatkov?

 

Najbolj učinkovito je učenje na konkretnih primerih

»Pravzaprav gre pri tem za digitalne kompetence, ki jih iz leta v leto potrebuje vse bolj širok krog ljudi. Vključujejo nekaj teoretičnih znanj o podatkovnih strukturah, predvsem pa praktična znanja o razumevanju problemov in samih podatkov, veščinah strukturiranja podatkov v manjše enote, izboru orodja za njihovo obvladovanje in kako te uporabljati,« pove mag. Marko Papić, raziskovalec s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Pojasni, da je te kompetence, tako kot v mnogih drugih primerih, najlažje pridobiti prek konkretnih praktičnih problemov, »kar pomeni, da v izobraževalne programe vključujemo izbrane primere iz realnega sveta, kjer imamo na voljo veliko podatkov in želimo iz njih pripraviti konkretne smiselne poizvedbe ter jih vizualizirati. Prav primer pridobivanja kompetenc o ravnanju z veliko količino podatkov je tipičen primer, kjer je uporaba digitalnega učenja ključnega pomena,« razlaga.

 

Usposabljanje za delo s podatki naj poteka znotraj več predmetov

Sogovornik pravi, da bi bilo usposabljanje za delo z veliko količino podatkov najbolj učinkovito izvesti skozi analizo praktičnih problemov, ne le v okviru predmetov računalništva, temveč tudi v okviru drugih predmetov, kot so naravoslovje in tehnika, tehnika in tehnologija, družba in podobni. Od enostavnejših praktičnih primerov (na katerih bi učenci spoznali celoten proces – kako nastaja velika količina podatkov, razumevanje problema in samih podatkov, delo z enostavnejšimi orodji in vizualizacija) do kompleksnejših problemov, ki bi jih lahko reševali v višjih letnikih srednjih šol. »Na univerzitetni ravni se že danes pri posameznih predmetih lotevajo obdelave večje količine podatkov, zagotovo pa se bo v prihodnje pomen teh znanj še povečal,« meni Papić.

 

Mladi odraščajo z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami

Sogovornik pravi, da mlajše generacije odraščajo z IKT in da so jim tehnologije samoumevne. Sodobne tehnologije uporabljajo vsakodnevno in so nanje navajene. V procesu izobraževanja jih uporabljajo samoiniciativno, vendar pa jim formalni izobraževalni proces pri tem ne daje zadostnih usmeritev, da bi digitalne vsebine, ki so prosto dostopne, znali uporabljati oziroma se naučili uporabljati pravilno (denimo najti ali ločevati relevantne informacije ter vsebine). Kot pravi Papić, je razhajanje med tistim, kar v digitalnem svetu ponuja formalno izobraževanje, in pričakovanji mlajših generacij vse večje. Prepričan je, da prihajajoče generacije učencev zagotovo predstavljajo ključni vzvod za razširjanje rabe IKT v izobraževanju.

Slovenski izobraževalni sistem temelji na tistem, ki ga je uvedla Marija Terezija, v katerem so se učenci naučili treh stvari: branja, pisanja in računanja. Tem temeljem bi danes morali dodati še informatiko, meni dr. Andrej Brodnik s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Med odraslimi po njegovem mnenju možnosti digitalnega učenja še najbolj uporabljajo zaposleni v večjih podjetjih, medtem ko drugi samoiniciativno izkoriščajo bogato zakladnico vsebin in znanj, ki so danes na voljo, recimo v obliki spletnih tečajev, videoposnetkov v spletnem okolju YouTube in podobno. Starejšim k uporabi IKT v izobraževanju pomagajo pobude nevladnih organizacij, kot je Simbioza, ali ustanove, ki se ukvarjajo z izobraževanjem starejših, denimo Univerza za tretje življenjsko obdobje.

 

Ostajamo na ravni, ki jo je vzpostavila Marija Terezija

Po besedah dr. Andreja Brodnika, docenta na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, v osnovnih in srednjih šolah učenci in dijaki ne dobijo veliko znanja o ravnanju s podatki. Nemci, denimo, osnove in načela umetne inteligence ter rokovanja s podatki (tako imenovane podatkovne znanosti, Data Science) uvajajo že v osnovno šolo. »Pomembno bi bilo, da se dogovorimo, da bi to učili. Dokler se ne moremo dogovoriti, da bomo učili karkoli iz računalništva v osnovnih šolah, o podatkovnih znanostih nima smisla govoriti, saj za to potrebuješ temeljno znanje iz računalništva in informatike,« je prepričan Brodnik. V osnovni šoli namreč računalništvo in informatika ni obvezen predmet. V splošnih srednjih šolah pa je obveznih 72 ur pouka informatike, kar je od osem- do desetkrat manj, kot ga imajo na Poljskem ali Slovaškem. Ob tem Brodnik pravi, da naš izobraževalni sistem temelji na tistem, ki ga je uvedla Marija Terezija, v katerem so se učenci naučili treh stvari: branja, pisanja in računanja. Tem temeljem bi danes morali dodati še informatiko.

Potrebno je tudi znanje računalniškega mišljenja

Po besedah Andreja Brodnika bi osnovnošolec, ki konča šolanje, računalnik moral znati uporabljati in imeti temeljna znanja računalniškega mišljenja, kjer gre za načela in postopke, na osnovi katerih računalnik deluje in ga je na ta način mogoče upravljati.

Danes, denimo, sodobnih avtomobilov ni mogoče več popravljati brez računalnika. Ta znanja so na trgu najbolj zaželena. Še zlasti pa so zaželeni programerji. »Srednje šole bi lahko dijakom dale osnovno raven znanja programiranja in bi bili na tem področju zaposljivi. V okviru visokošolskega in univerzitetnega izobraževanja bi pridobili višjo raven znanja, s čimer bi lahko v industriji razvijali izdelke z višjo dodano vrednostjo,« razlaga Brodnik.

Ko se bomo za krepitev znanja računalništva in informatike v našem izobraževalnem sistemu odločili, bomo morali oblikovati kurikulum in učitelje za to izobraziti, kar bo trajalo pet let. »Zelo se bojim, da v obdobju štirih do petih let na tem področju ne bo bistvenih premikov, da bi bili naši otroci primerljivi z vrstniki iz tujine,« opozarja Andrej Brodnik.

Vsak osnovnošolec, ki konča šolanje, bi moral znati uporabljati računalnik in imeti temeljna znanja računalniškega mišljenja, torej poznati načela in postopke, na osnovi katerih računalnik deluje in ga je mogoče upravljati.

 

Brez oblačnih storitev si ne predstavlja izvedbe izobraževalnega procesa

Mag. Alenka Žerovnik, asistentka s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s področjem računalništva v izobraževanju, pravi, da se pri svojem delu v izobraževanju usmerja v rabo orodij, aplikacij in tehnologij, ki so prosto dostopne in tako na voljo vsem. Profesionalnih plačljivih storitev pri svojem delu ne uporablja, razen krovnih storitev, ki jih podpira in ponudi Univerza v Ljubljani. »Brez uporabe oblačnih storitev si ne predstavljam izvedbe izobraževalnega procesa. Na ta način so nam podatki dostopni skoraj vedno in povsod, manj je tudi komplikacij s kopiranjem, podvajanjem podatkov zaradi potreb po prenosljivosti. Na področju izobraževanja in rabe tehnologij dobro sodelujemo tudi z Arnesom, ki vsem izobraževalnim ustanovam v Sloveniji zagotavlja brezplačno rabo raznovrstnih storitev za podporo izobraževalnemu procesu,« razlaga Žerovnikova.

Usposabljanje za delo z veliko količino podatkov bi bilo najbolj učinkovito izvesti skozi analizo praktičnih problemov, ne le v okviru predmetov računalništva, temveč tudi v okviru drugih predmetov, kot so naravoslovje in tehnika, tehnika in tehnologija, družba in podobni.

(Visited 10 times, 1 visits today)