Z veseljem v šolo! Misija nemogoče?

17 februarja, 2020

Andreja Šalamun

Redkokateri slovenski otrok na vprašanje, ali rad hodi v šolo, odgovori pritrdilno; zlasti v višjih razredih je skorajda nemogoče najti takšnega. Zakaj je tako in kaj počnemo na sistemski ravni, da bi bilo drugače? Ali je pač to, da otrokom ni všeč hoditi v šolo, nekaj povsem običajnega in pričakovanega?

 

Slovenija raziskav, ali so otroci zadovoljni s šolskim sistemom, ne izvaja. Kako otroci dojemajo šolo, izvemo iz mednarodnih raziskav PISA, PIRLS in TIMSS. »Te ugotavljajo, da slovenski otroci ne hodijo radi v šolo. V raziskavi TIMSS 2015 je bila Slovenija zadnja na lestvici pri vprašanju, ali se otroci radi učijo,« pravi Gita Mateja de Laat, direktorica zavoda ŠND.

Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) pravijo, da veliko raziskav izobraževanja naslavlja tudi vprašanje motivacijskih dejavnikov uspešnega učenja, vendar pa izsledki niso enoznačni. »Vzroki za izkazane odgovore slovenskih učencev in učenk v mednarodnih raziskavah so lahko različni: gre lahko, na primer, za kulturne razlike v razumevanju konteksta vprašanj,« pojasnijo.

 

Desetletniki brez prostega popoldneva

Tudi Jožica Frigelj, učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo, meni, da so raziskave pomanjkljive in »narejene na povprečje«, v njih pa prednjačijo dosežki v znanju. V sistemske ukrepe, ki bi povečali zanimanje otrok za šolo, ne verjame. Pravi, da je večina ukrepov naravnana ravno v nasprotni smeri: »povečanje števila predmetov in s tem predpisanega števila ocen, povečanje števila ur pouka, obvezne in neobvezne izbirne vsebine, izbrane dejavnosti po pouku in zunaj šole. In pridemo do tega, da otrok pri desetih letih nima niti enega prostega popoldneva v tednu. Njihov delovnik traja od 7. do 18. ure, ves ta čas so usmerjani, nadzorovani, aktivni. Preveč, celo za odraslega človeka,« opozarja sogovornica.

Razume, da otroci ne hodijo v šolo z veseljem. »Raje bi igrali igrice in jedli hamburgerje. A če bi jim to omogočili v šoli, bi bili čez nekaj časa ravno tako nezadovoljni,« je prepričana. Pravi, da otroci nikoli niso radi hodili v šolo, a so pač sprejeli svojo dolžnost in odgovornost. »Danes mislimo, da bi moral biti ves pouk užitek, da bi vse znanje morali usvajati navdušeno in notranje motivirani. Žal, ne gre tako. Ne smemo zanemariti pomena splošne izobrazbe,« je jasna.

 

Šola jim pomeni živo socialno sredino

Strinja se tudi Darja Barborič Vesel, certificirana voditeljica seminarjev in predavanj Familylaba Slovenija, ki je trenutno zaposlena pri obravnavah otrok s posebnimi potrebami v eni od osnovnih šol. »Ko dnevno klepetam z otroki in beseda nanese na temo, kako se počutijo v šoli, so njihove misli razpršene. Večinoma radi pridejo, predvsem zaradi sošolcev, prijateljev, tudi učiteljev. Kadar se kaj skregajo, pa je prisotno nekaj stiske, dokler se stvari ne pomirijo,« pove. Zlasti se ji zdi zanimivo, da o šoli nič slabega ne rečejo otroci, ki v njej preživijo veliko časa. »Predstavlja jim živo socialno sredino, odnose v vsej pestrosti. Redko izberejo, da v šolo ne bi hodili, mogoče se ne bi učili in delali, prišli pa bi,« pove sogovornica. Opaža, da se v šoli najtežje znajdejo »otroci z izrazito idejo po oblikovanju sveta, v katerem se znajdejo, ki resnično ne razumejo, kako je mogoče, da ne morejo početi, kar so si ravno zamislili, da jih učiteljica ne pokliče, ko vedo odgovor … Predvsem pa izrazito težko sodelujejo z drugimi na enakovredni ravni in še teže sledijo pravilom, ki veljajo za vse,« pojasni.

Učitelji naj bodo odgovorni za svoje delo

»Romantiziranje otroštva in zaščitniško pokroviteljstvo nekaterih odraslih je škodljivo. Škodljivo pa je tudi kritizerstvo,« pravi Darja Barborič Vesel. Meni, da bi šola hitro postala še boljša in bolj funkcionalna, če bi takoj vrnili »pristojnosti in odgovornosti, tako za odnos kot podajanje znanja, na ramena učiteljic ter učiteljev, in sicer tako starši kot šolski določevalci. Imamo visoko izobražene in čuteče učitelje, naj opravijo svoje delo in bodo odgovorni zanj,« predlaga. Prepričana je, da bi to omogočilo učiteljem, da bi se bolj kot z disciplinskimi ukrepi ukvarjali z odnosi in v razredih začeli uporabljati sodelovalne, eksperimentalne in multisenzorne oblike obravnavanja snovi. »Za večino otrok bi bila takšna šola sicer zahtevna, kar ni nič narobe, hkrati pa tudi raziskovalna in navdihujoča. Nedvomno pa bi se v njej bolje počutili tudi učitelji, na katere trenutno kritiziranje ne vpliva dobro,« še poudari Darja Barborič Vesel.

 

Upoštevati bi morali znanost

Gita Mateja de Laat je prepričana, da bi morali pri snovanju vzgojno-izobraževalnih politik upoštevati to, kar nam pove znanost, in sicer znanost z vseh področij, ki zadevajo psihološki ustroj otrok, učenje in poučevanje, ne pa zgolj določene ugotovitve kot doslej. »Teorije navezanosti na primer veljavna bela knjiga ne omenja niti z besedo. Varna navezanost otroka na starše oziroma primarne skrbnike je odločilnega pomena za njegov zdrav razvoj, pa vendarle ji vzgojno-izobraževalne politike ne posvečajo nobene pozornosti,« pojasni. Pravi, da bi bilo treba upoštevati tudi ugotovitve nevroloških raziskav, ki kažejo, da se možgani otrok razvijajo v različnih tempih, kar pomeni, da so otroci za razvoj določene sposobnosti zreli v različnih časovnih momentih. Prepričana je, da bi moral biti osnova poučevanja osebni odnos med otrokom in učiteljem.

Meni, da bi morali začeti eksperimentirati z različnimi oblikami šole, kot to počnejo na Nizozemskem. »Ena na primer ponuja zelo individualiziran program, ki ga otrok skupaj s starši in učiteljem, mentorjem, pripravi ob začetku šolskega leta. Spet v drugi šoli je v razredih kar 120 učencev, ki jih spremlja pet učiteljev oziroma mentorjev. Na začetku ure se v krogu pogovorijo, kaj bodo počeli, potem pa se otroci odpravijo vsak na svoje delo – učenje. Nekateri sami, drugi v skupinah. Nobenega divjanja, nobenega kričanja ni, temveč zgolj živahno, a marljivo delo,« pove de Laatova.

Poudari, da ni naklonjena nadzoru, saj ta izraža nezaupanje v učitelje, hkrati pa težnjo po njem razume. »Idealno bi bilo, če bi učiteljem zaupali, vendar pa bi ti morali biti zaupanja vredni. Očitno pa je, da je med starši in učitelji čedalje več trenj. Prepričana sem, da je glavni vzrok zanje zastarelost šolskega sistema in načina dela v njem,« pove sogovornica.

 

 

(Visited 47 times, 4 visits today)