3:32 pop REVIJA IZOBRAŽEVANJE

V digitalni svet je vstopilo tudi izobraževanje

Samo Kranjec

Učenje na daljavo, ki mu danes veliko bolj ustreza termin digitalno učenje, je v razvitih državah del vsakdana prebivalcev, podjetij in javnih ustanov. Tudi v Sloveniji so njegovi koraki vse bolj odločni.

 

»Termin učenje na daljavo je vse manj v uporabi, saj pomeni le to, da sta učenec in tisti, ki podaja znanje, na oddaljenih lokacijah,« pove mag. Marko Papić, raziskovalec s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Pojasni, da uporaba sodobnih Informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) v izobraževanju sicer pripomore k premagovanju fizične razdalje, a je to le ena izmed prednosti rabe IKT, ki so v izobraževalnem procesu vse bolj prisotne.

 

Vse pomembnejša je multimedija

V izobraževanju postaja zelo pomembna multimedija (denimo videoposnetki), ki omogoča zanimivo in učinkovito predstavitev izobraževalnih vsebin. Izobraževalni informacijski sistemi, s katerimi lahko dosežemo prilagajanje vsebin potrebam in željam učečih (personalizacija izobraževanja) ter enostavno vodenje in spremljanje napredovanja učečih, so v zadnjih letih postali neizogiben del izobraževalnega procesa. Ne nazadnje, različne možnosti komunikacije in sodelovanja prek svetovnega spleta prav tako spreminjajo način uporabe IKT v izobraževanju.

»Ko govorimo o izvedbah izobraževanja, je še najpogostejša tako imenovana kombinirana izvedba izobraževanja (ang. Blended Learning), kjer se del izvede v klasični, frontalni obliki, lahko tudi z IKT, del pa na daljavo. V zadnjem obdobju tako prevladuje termin digitalno učenje (angl. Digital Learning), ki opisuje vse predhodno navedeno,« pravi Papić.

 

Digitalno učenje ni rešitev za vse

Ko govori o prednostih in slabostih digitalnega učenja, sogovornik njegovo največjo slabost vidi v dejstvu, da ga mnogi predstavljajo kot rešitev vseh težav in izzivov, povezanih z izobraževanjem. Tako se pogosto srečujemo s strahovi, na primer z mitom, da v prihodnosti ne bomo potrebovali učiteljev in profesorjev ali da ne bomo potrebovali šol in drugih fizičnih prostorov, v katerih poteka izobraževalni proces. »Nič od tega seveda ni res. Treba je razumeti, da obstaja kar nekaj znanj in veščin, ki jih ni mogoče pridobiti drugače kot v živo, z diskusijo, vajo ali praktičnim delom, zato se poskusi, da bi kar vse po vrsti izvajali v digitalni obliki, lahko klavrno končajo. Tam, kjer pa je digitalno učenje prisotno, učitelji ali profesorji le spremenijo svojo vlogo, saj postanejo moderatorji oziroma mentorji izobraževalnega procesa,« poudarja Papić.

Upravičenost in obseg rabe digitalnega učenja je možno določiti, ko so jasni cilji izobraževanja. Pri tem hitro pridejo na plano vse prednosti digitalnega učenja, od zniževanja stroškov, povezanih z izvedbo izobraževalnega procesa, do večjega števila učečih, ki se lahko izobražujejo hkrati, večje časovne fleksibilnosti, pogosto tudi lažjega razumevanja (kadar so vsebine dobro pripravljene v digitalni obliki), v poslovnih okoljih neprimerljivo bolj obvladljivega upravljanja znanja in mnogih drugih.

 

Napredujemo, a še vedno precej zaostajamo za razvitimi

»Zavedanje o možnostih, ki jih ponuja digitalno učenje, je v Sloveniji vse večje,« razlaga Marko Papić. Pri tem so v ospredju večja poslovna okolja, ki možnosti digitalnega učenja bolj ali manj uspešno že izkoriščajo. Obstaja pa veliko prostora za nadaljnji razvoj in zmanjševanje razhajanj do naprednih poslovnih okolij drugje po Evropi in svetu, predvsem ko govorimo o večji rabi IKT za različne oblike neformalnega prenosa znanja, multimedijskih vsebinah in o možnostih avdio- in videokomunikacije ter sodelovanja med zaposlenimi, strankami in partnerji v podjetjih.

Po Papićevih besedah se v formalnem izobraževanju (osnovnih in srednjih šolah) digitalno učenje uporablja manj kot v nekaterih razvitih evropskih državah. Raziskave OECD in institucij Evropske unije, ki spremljajo uporabo IKT v pedagoškem procesu v šolah, celo kažejo na večje zaostajanje Slovenije na tem področju.

Največjo oviro pomeni pomanjkanje sistematične, urejene, tehnične in didaktične podpore, tako na ravni države kot na ravni posameznih šol. »Če ima določena šola odprte spletne učilnice, v katere se odlagajo elektronska gradiva, še ne moremo govoriti o digitalnem učenju. Zagotovo bi veljalo uporabiti dobre prakse nekaterih skandinavskih držav in povečati investicije v zagotavljanje podpore ter sodobnih spletnih izobraževalnih aplikacij. V univerzitetnih okoljih se je v Sloveniji v preteklih letih zgodil velik premik v razumevanju potreb po sistematični uvedbi IKT v pedagoški proces. K temu so pomagali nekateri nacionalni in evropski projekti, zdaj pa se pred univerze postavlja izziv doseganja trajnosti zagotavljanja podpore in tehnoloških rešitev,« razlaga Marko Papić.

 

Najbolj uporabljamo spletne učilnice

V Sloveniji je najpogostejša raba sistemov za upravljanje izobraževanja (ang. Learning Management System, LMS) oziroma, kot jim pogosto pravimo, spletnih učilnic. Gre za prostor, v katerega lahko odlagamo različne digitalne vsebine in v njih izvajamo izobraževanje. Učeči si ogledujejo vsebine, rešujejo naloge in teste, oddajajo izdelke, sodelujejo med seboj, učitelji jih spremljajo in usmerjajo, administratorji pa upravljajo skupine učečih in vodijo statistiko napredovanja. V formalnem izobraževanju je to najpogosteje odprtokodni sistem Moodle, v poslovnih okoljih pa so to različne komercialne rešitve v oblaku oziroma nameščene v podjetjih in povezane z zalednimi informacijskimi sistemi.

Mag. Alenka Žerovnik, asistentka s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s področjem računalništva v izobraževanju, pravi, da se v okviru strokovnega dela srečuje s pripravo ene izmed oblik učenja na daljavo. Gre za MOOC – Massive Open Online Course. V izobraževalne namene pri tem na Pedagoški fakulteti uporabljajo predvsem prosto dostopne sisteme, osebno je za tovrstno pripravo izobraževanj uporabljala LMS Moodle, Mahara, CMS WordPress in druge.

Marko Papić ob tem pravi, da uporabljena tehnologija sama po sebi lahko omogoča veliko in hkrati ničesar, če niso izpolnjeni drugi pogoji, ki niso povezani s tehnologijo – od usposobljenosti kadrov, dobro dodelanih in povezanih poslovnih procesov, povezanih z izobraževanjem, jasnih ciljev, ki jih je možno spremljati, in kakovostnih izobraževalnih vsebin.

Digitalna univerza za digitalno učenje

Na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani v skladu z opisanimi potrebami in trendi ter poslovnim in šolskim okoljem ponujajo najnaprednejše tehnološke rešitve in celovita svetovanja, vezana na digitalno učenje. V okviru projekta “Digitalna univerza” Univerze v Ljubljani uvajajo integrirano prilagojeno učno okolje za visokošolske učitelje in študente naslednje generacije (ang. Learning eXperience Platform, LXP, več na naslovu https://di.uni-lj.si/). Poslovnim okoljem pomagajo z uvedbo ali nadgradnjo digitalnega učenja na osnovi multimedijskega okolja eCho+ (www.e-cho.org), ki je namenjeno kroženju znanja ter spodbujanju odprtega inoviranja. Zagotavljajo tudi produkcijsko multimedijsko ekipo, ki pomaga pri načrtovanju in izvaja produkcijo interaktivnih multimedijskih vsebin.

Sogovornik razlaga, da se uporabi spletnih učilnic ne moremo izogniti, je pa smiselno v okoljih, kjer te še niso uveljavljene, dobro razmisliti o uvedbi sodobnejših sistemov, ki po eni strani podpirajo dovolj lastnosti spletnih učilnic, po drugi strani pa odpirajo nove možnosti, predvsem v smislu večje interaktivnosti, večje rabe multimedije, več neformalnega sodelovanja med učečimi, video- in avdiosodelovanja in večje personalizacije oziroma prilagajanja vsebin željam in potrebam učečih. Pri tem ni nujno, da gre le za eno rešitev, pogosto gre za skupek med seboj povezanih in integriranih spletnih aplikacij.

V razvitih državah digitalno učenje prisotno povsod

»V razvitih evropskih državah je digitalno učenje veliko bolj razvito kot v Sloveniji, saj ga obravnavajo kot nekaj, kar je že povsod prisotno, zato je poudarek na optimizaciji in čim bolj učinkoviti rabi naprednih tehnologij,« razlaga Marko Papić. Pravi, da v poslovnih okoljih uporabljajo spletne učilnice predvsem za izvedbo formaliziranih izobraževanj, povezanih s skladnostjo, pri tem pa je bolj kot v Sloveniji v uporabi video kot osnovna pojavna oblika za digitalne vsebine. Hkrati se poudarek seli na neformalne in nestrukturirane oblike deljenja znanja, ki potekajo v spletnih aplikacijah za vzpostavljanje skupnosti. Koncept je zelo podoben družbenim omrežjem, saj zaposleni hkrati nastopajo v vlogah učečih ali mentorjev, tam, kjer imajo znanje, na enostaven način izdelujejo kratke multimedijske vsebine, jih delijo s sodelavci, o njih diskutirajo z uporabo videokonferenc, spletnih seminarjev (webinarjev) ali klepeta in tako ali gradijo svoje kompetence ali pa delijo svoje znanje z drugimi, pojasni sogovornik.

 

V proces izmenjave znanja vključenih več sodelavcev

Posledično je v proces izmenjave znanja v tujini vključenih več sodelavcev, v poslovnem okolju se gradi zakladnica vsebin in znanja, zaposleni pa lahko do znanj dostopijo resnično takrat, ko jih potrebujejo. S stališča tehnologij gre za spletna okolja, ki hkrati delujejo kot spletne učilnice, okolja za upravljanje elektronskih dokumentov, podpirajo video- in avdiokonference, takojšnje sporočanje, zagotavljajo prilagojen dostop do digitalnih vsebin, delujejo tudi prek mobilnih terminalov in so tesno povezana z zalednimi informacijskimi sistemi v podjetju.

Kot pojasni Papić, so v formalnem izobraževanju v tujini vzpostavljeni minimalni standardi na področju digitalnega učenja, kar pomeni, da se poleg dostopnosti interaktivnih vsebin za samoučenje na vseh ravneh izobraževalnega procesa, tam, kjer je to smiselno, komunikacija in obveščanje med učiteljem in učenci tudi selita v virtualni prostor. »V višjih razredih osnovnih šol in v srednjih šolah se izvaja večji del izobraževalnega procesa z uporabo IKT (ne nujno na daljavo) kot v Sloveniji. Učenci imajo svojo digitalno identiteto, prek katere dostopajo do spletnih učilnic in tudi do drugih informacijskih sistemov ali aplikacij, ki jih uporabljajo pri učenju. »Lahko rečemo, da je v razvitih državah dostop do digitalnega učenja za mlajše generacije enako samoumeven kot uporaba svinčnika in zvezka,« poudarja Marko Papić.

 

Prihodnost: personalizacija učne izkušnje

Sogovornik pravi, da je razvoj spletnih in mobilnih tehnologij v zadnjih letih omogočil povsem novo uporabniško izkušnjo, tudi na področju digitalnega učenja. Učenci lahko hkrati spremljajo predavanje na daljavo, delajo zabeležke, postavljajo vprašanja ali se v živo pogovarjajo med seboj oziroma z mentorjem. Na enostaven način delijo svoje vsebine ali izdelke, jih ocenjujejo, všečkajo, delajo v manjših skupinah, se vključujejo v projektno delo, gradijo svoj portfelj dosežkov in kompetenc … »Imajo lastno učno okolje, kjer vidijo le tisto, kar potrebujejo oziroma jih zanima. Na enostaven način spremljajo svoje napredovanje, učno okolje pa jim avtomatsko predlaga, kaj naj se učijo, s kom naj se povežejo in kako naj povečajo učinkovitost,« razlaga Papić.

Tehnološki trendi, ki omogočajo navedene scenarije, se nanašajo predvsem na personalizacijo učne izkušnje (zbiranje podatkov o učečemu in prikaz tistega, ker je zanj zanimivo in potrebno) in na uporabo učne analitike (zbiranje množice podatkov o učenju posameznika ali skupine, obdelava in odločanje na osnovi teh podatkov ter vizualizacija oziroma prikaz učečemu). Ko gre za tehnološke rešitve oziroma učna okolja, pa so pomembni možnost sodelovanja v živo, uporaba multimedije, avdio- in videosodelovanje in komunikacija, obveščanje po različnih kanalih ter prilagodljivost za različne mobilne zaslone. Pojavljajo se nove spletne izobraževalne aplikacije, ki bodisi v celoti nadomestijo spletne učilnice ali pa živijo v sobivanju z že znanimi rešitvami.

(Visited 122 times, 1 visits today)
Close