Soočenje ZA ali PROTI: Računalniki v vsak vrtec?

6 februarja, 2021
Samo Kranjec

Je čas, da začnejo tudi v vrtcu aktivneje uporabljati računalnik? Medtem ko nekateri strokovnjaki trdijo, da lahko uporaba računalnikov v najbolj zgodnjem otroškem obdobju prispeva k zdravemu razvoju predšolskih otrok in poveča njihove možnosti za uspešno življenje v vse bolj digitaliziranem svetu, drugi opozarjajo, da tako majhni otroci še ne smejo imeti stika s tovrstnimi napravami, ampak da potrebujejo predvsem primarno izkušnjo, stik z drugimi otroki in materiali, ki jih lahko poljubno uporabijo v prosti igri. Le tako naj bi se otrok zdravo razvijal in pridobival kompetence na vseh področjih.

ZA: Tehnologija omogoča veliko več kot le igrice

Dr. Emilija Stojmenova Duh, docentka na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in pobudnica ustanovitve digitalnega inovacijskega stičišča 4PDIH, je začela pobudo, ki bi vsaki enoti v vsakem vrtcu v Sloveniji omogočila vsaj en računalnik. Tega naj bi vzgojiteljice in vzgojitelji uporabljali v vzgojne namene.

»Ne govorim o tem, da morajo otroci v vrtcu po novem gledati risanke in igrati računalniške igrice. Tehnologija namreč omogoča veliko več kot to,« je povedala predlagateljica pobude. Meni, da lahko med drugim vzgojitelji tehnologijo uporabljajo enako kot druga vzgojna gradiva, kot so bloki, umetniški material, igrače, knjige in pisala. Otroci lahko prek digitalnih medijev spoznajo koncepte, ki jim sicer drugače niso na voljo ali blizu, kot so zgodovinski dogodki, določeni posamezniki, izumrle živali in podobno. Podporne tehnologije lahko tudi spodbujajo razvoj otrok s posebnimi potrebami, prav tako lahko ustrezno izbrana tehnologija pripomore pri usvajanju temeljev digitalne pismenosti. Prepričana je, da se lahko po tej poti otroci seznanijo z ustreznimi in varnimi oblikami uporabe tehnologije za ustvarjalne učne dejavnosti in ne za brezciljno, pasivno zabavo.

PROTI: Računalnik razbija medsebojne odnose

Tamara Peklar Korošec, direktorica in ustanoviteljica zasebnega vrtca Vilinski gaj Ptuj, ki v njem deluje tudi kot vzgojiteljica, pa meni, da računalniki v vrtec ne sodijo. Če otroci želijo informacije, za katere morajo vzgojiteljice pobrskati po spletu, lahko izjemoma za to uporabijo svoj pametni telefon. »Potem otroci vidijo, da ga uporabljajo kot orodje, ne pa za zabavo ali krajšanje časa,« pove.

Z računalniki v posameznih skupinah se je srečala med sedemnajstletnim službovanjem kot vzgojiteljica v javnih vrtcih. Ugotovila je, da otroci v vrtec niso prišli zato, da bi se igrali z drugimi, se povezovali, razvijali prosto igro in medsebojne odnose. Ključno je bilo, kateri od njih bo v vrtec prišel prvi, da bo lahko prišel do računalnika.

ZA: Učimo jih sodobnih veščin

Pobudo podpira Ester Mlaj, vršilka dolžnosti ravnateljice Vrtca Ivana Glinška Maribor: »Kritično razmišljanje, ki bi ga morali razvijati v povezavi s celostnim razvojem otrok, lahko razvijamo tudi s takšnim sredstvom in pomočjo, kot je računalnik. Uporaba računalnikov v vrtcu nam lahko poleg preostalih pripomočkov omogoči, da otroke naučimo novih sodobnih veščin in uporabnega znanja, ki jim bo pozneje vsekakor v veliko pomoč pri zahtevnem odraščanju v modernem svetu. Ko otrokom omogočimo, da razmišljajo drugače, jim pomagamo, da odkrijejo svoje kreativne sposobnosti reševanja problemov.«

PROTI: Izgubili so socialno interakcijo

»V tistem času še ni bilo tablic in pametnih telefonov ali prenosnih računalnikov, bili so statični računalniki, v vrtcu je bil tudi računalniški kotiček. Čez čas so ga vzgojiteljice v igralnicah nehale uporabljati, ker so otroci povsem izgubili socialno interakcijo. Prihajalo je do prepirov, čustvenih izbruhov, otroci niso imeli meje, kdaj nehati,« razlaga Peklar Koroščeva. Dodaja, da odrasli preživimo več časa na družbenih omrežjih, ko smo v krizi, imamo partnerske težave, se slabo počutimo ali smo osamljeni. Takrat se začne zloraba teh medijev. »Obenem pa od otrok pričakujemo, da bodo pri njihovi uporabi sami poiskali pravo mero. To ni mogoče,« pravi sogovornica.

ZA: Osnove digitalne pismenosti

Mag. Alenka Žerovnik, asistentka s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s področjem računalništva v izobraževanju, meni, da računalniki in vsa druga informacijsko- komunikacijska tehnologija omogočajo vsem zaposlenim, tako tudi vzgojiteljem, da lažje, hitreje ali učinkoviteje opravijo nekatere naloge ali izvedejo aktivnosti, tudi dejavnosti. Otroci so pri tem lahko aktivno, pasivno ali pa zgolj posredno vključeni. Pri aktivnem vključevanju tehnologijo uporabljajo za izvedbo aktivnosti, kot so fotografiranje, snemanje, izobraževalne igre, razvijanje osnovne digitalne pismenosti, pri pasivnem jo uporabljajo za izvedbo dejavnosti, na primer poslušanje glasbenega posnetka, kot zvočno podlago ob petju pesmi, za predvajanje izobraževalnih videoposnetkov, snemanje poskusov za poznejše opazovanje in podobno. Posredno pa tehnologijo uporabljajo za vodenje pedagoške dokumentacije, sodelovanje s starši in skupnostjo (na primer objave na spletni strani, vabila, priprava dogodkov, prijave na govorilne ure …) in podobno.

PROTI: Otroci potrebujejo primarno izkušnjo

Peklar Koroščeva pri računalnikih ne vidi vsebin, ki bi bile primerne za predšolske otroke. »Otrok potrebuje primarno izkušnjo, stik z drugimi otroki, materiali, ki jih lahko poljubno uporabi v prosti igri, se pri tem razvija, raste na vseh področjih in pridobiva kompetence. Zagovorniki učenja prek računalniških igric – običajno gre za njihove razvijalce, ki vidijo le finančni učinek prodaje – predlagajo vsebine za spoznavanje sveta. Za to je najbolje iti v naravo, v gozd, ki je najboljši učitelj. Če otrokom damo možnost prostega gibanja, kompetence pridobivajo iz prve roke, računalnik pa jih zasvoji, poleg tega jim daje napačno predstavo o svetu,« je prepričana Peklar Koroščeva.

ZA: Tablica je bolj primerna kot računalnik

Dr. Andrej Brodnik, docent na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, besedo računalnik vidi širše. Pravi, da so danes igrače čedalje bolj sofisticirane in da imajo mnoge računalnike v sebi. Strinja se z uvajanjem računalnikov v vrtce, pri čemer je ključno, za kakšen računalnik gre in kakšne vsebine ponuja ter da otroku omogoča, da je ustvarjalen in zvedav. Pri fiksnih računalnikih, ki se upravljajo z miško, pa vidi omejitev v ročnih spretnostih otrok, obenem ti ne obvladajo tipkovnice, saj večina ne pozna črk. »Morda je bolj primerna tablica, ki ima zaslon na dotik,« pravi Brodnik. Poudarja pa, da namen računalnika v vrtcu ne sme biti, da vzgojiteljicam in vzgojiteljem omogoča »pet minut miru«.

PROTI: Na razvoj otroka je treba gledati celovito

Da računalniki ali druge zaslonske naprave ne sodijo v vrtce, meni tudi dr. Sebastjan Kristovič z visokošolske ustanove Alma Mater Europaea – ECM, strokovnjak na področju vzgoje, direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo (Svetovalno-terapevtski center za družine, pare in posameznike) ter raziskovalec s področja logoterapije, duševnega zdravja in vzgoje. »Izhajajoč iz razvojnih značilnosti predšolskega otroka, kot so razvoj možganov, razvoj različnih vrst inteligence, otrokovega doživljanja sveta, ljudi okrog sebe, gradnje lastne identitete, ‘učenja’ empatije, razvoja samopodobe in samozavesti, razvoja sveta kreativnosti in ustvarjalnosti oziroma domišljije, ki je ključnega pomena za življenje, razvoj kognitivnih sposobnosti in še bi lahko naštevali, ne najdemo niti ene resno strokovne utemeljene pridobitve in pozitivnega vpliva na otroka in njegov razvoj. Seveda gledano celovito – življenjsko, izhajajoč iz otroka in ne zgolj teoretično na podlagi določenih takšnih in drugačnih teorij ter predpostavk, ki velikokrat poudarjajo samo določen vidik in nimajo pred očmi celovitega otroka in njegovega razvoja,« poudarja Kristovič.

Že vrsto let na šolah za starše in različnih predavanjih sogovornik govori o tem, da moramo danes postati varuhi otrokovega otroštva in da moramo zavarovati njihovo otroškost. »Predšolsko obdobje je za poznejši razvoj osebnosti odločilnega pomena. V tem obdobju se razvija predvsem otrokov notranji svet in z vsemi temi močnimi dražljaji mu škodujemo. Pravzaprav s tem dušimo in zatiramo otrokov razvoj in potenciale ter ga obenem spreminjamo v pasivnega opazovalca igre, dogajanja okrog njega, življenja … Otrok ni oblikovalec igre in doživljanja, ampak le nemi opazovalec vsebin, za katere odrasli mislijo, da so zanj koristne in ki mu jih odrasli in zasloni posredujejo,« razlaga sogovornik.

Otrok po njegovih besedah ob sebi potrebuje predvsem živega človeka – v prvi vrsti očeta in mamo, ki imata med seboj urejen in zrel odnos. Na drugem mestu pa je ljubeč, varen in »navzoč« odnos z otrokom. Zadnje je izrednega pomena – gre za to, da je starš doma in da je odnosno/čustveno na razpolago otroku. »To utegne biti včasih zelo naporno, še posebej če imajo z zasloni in nenehnim sledenjem in preverjanjem novih vsebin na različnih družbenih omrežjih in medijih težave starši sami. Najhitrejša rešitev je, da še otrok čim prej dobi zaslon (mobilni telefon, tablico, igralno konzolo ipd.), da ‘da mir’ in da nas neha nenehno nekaj spraševati in drezati v nas … Pravzaprav pa otrok vse to dela ravno za to, da starše dobi v odnos, ker mu samo ta navzočnost in razpoložljivost staršev daje bivanjski občutek varnosti, da se lahko notranje počuti gotovega in umirjenega,« pove Sebastjan Kristovič. Poudari, da so zasloni pravzaprav tako agresivno okupirali življenja otrok in vseh nas ravno zato, »ker tam ni nečesa, kar bi moralo biti – živega človeka, prisotnosti, odnosa, topline in ljubezni. Zasloni pa so postali umetni nadomestki za vse to,« razlaga Kristovič.

Idealno? do 12. leta brez računalnikov in zaslonov

In kdaj je otrok dovolj star, da se lahko sreča z računalnikom? »Kratek odgovor bi bil – čim pozneje. Ogromno neodvisnih raziskav, ki jih niso financirale različne IT-korporacije, opozarja na vzporednice med uporabo zaslonov in uporabo drog, kot sta kokain in heroin, glede vpliva na otrokove možgane in na duševno zdravje. Eden najbolj uglednih in znanih raziskovalcev Manfred Spitzer (v slovenščino je prevedena njegova knjiga: Digitalna demenca: kako spravljamo sebe in svoje otroke ob pamet) svetuje, da bi bilo za optimalen razvoj možganov idealno, da do 12. leta sploh ne bi bili izpostavljeni zaslonom. Osnovno sporočilo bi bilo ‘manj je več’. Manj ko bodo pred zasloni, boljše bo za njih in za vse njihovo nadaljnje življenje,« poudarja Sebastjan Kristovič.

 

Preberite tudi:

Prilepljeni na zaslone – že v zibelki?

 

(Visited 179 times, 1 visits today)