Gradnja mostu je kulturno dejanje, saj v prostoru ostane še dolgo

26 februarja, 2020
Samo Kranjec

Projektant mostov Marjan Pipenbaher je v slovenski krajini pustil pečat, še zlasti z viaduktom Črni Kal, njegovi mostovi pa stojijo tudi v tujini.

 

Marjan Pipenbaher sodi med zelo redke slovenske projektante, ki so se uveljavili v tujini. V slovenskem prostoru je med njegovimi mostovi najbolj prepoznaven viadukt Črni Kal, v tujini pa, vsaj med slovensko javnostjo, most na polotok Pelješac. Mostovi, ki jih je projektiral, pa stojijo še v Turčiji, Izraelu, Alžiriji in Črni Gori. Z njim smo se pogovarjali o umetnosti projektiranja mostov.

 

Ste na področju mostov delali od samega začetka poklicne poti?

Da. Mostovi so bolj domena inženirjev, pri njih so bolj zahtevne konstrukcije, veliki razponi, visoki stebri, zahtevna temeljenja. Vsa graditeljska veščina izhaja iz mostogradnje, tudi v zgodovini. Prvi loki so se pojavili pri mostovih, potem so nastale katedrale. Prve viseče strukture so bili mostovi, potem se je to preneslo v visokogradnjo, stadione. Mostovi so bili vedno avantgarda inženirstva.

 

So vas že od začetka privlačili?

Drži. Poklicno pot sem začel v Gradisu, kjer sem se srečal s projektiranjem mostov. Leta 1990 sva s kolegom Viktorjem Markljem ustanovila družbo Ponting in z mostogradnjo nadaljevala. Takrat je bilo ustanoviti lastno podjetje še bogokletno. Skrbelo naju je, ali bova dobila posle, kjer bova lahko projektirala resne konstrukcije. Na srečo se nama je odprlo. Leta 1994 sem sprojektiral Koroški most v Mariboru, ki je bil v tistem času v slovenskem merilu velik strokovni zalogaj. Kolega Markelj je sprojektiral viadukt Bandera. Z leti, z znanjem, sva rasla.

»Most je dobro sprojektiran, ko opazovalca na njem nič ne zmoti,« pravi projektant mostov Marjan Pipenbaher.

Po korakih.

Ni mogoče iz tal skočiti v prvo nadstropje, kot to danes hočejo mladi. Treba je imeti potrpljenje in iti po stopnicah, nabirati znanje in izkušnje ter se nenehno učiti. Naslednji zahtevnejši projekt je bil leta 2000 viadukt Črni Kal, ki je najbolj zahteven slovenski premostitveni objekt. Je zelo dobro sprojektiran, ne le strukturno, tudi arhitekturno; v njem je mir. Kolega Markelj je sprojektiral most prek Mure. Leta 2002 sem v Slovenski Bistrici ustanovil še biro Pipenbaher Consulting Engineers, ker sem videl, da pri mostovih velikih razponov potrebuješ specializirana znanja. Zagovarjam namreč tezo, da mora znanje biti v hiši. To pa ne pomeni, da za specialne probleme ne vključiš tudi zunanjih strokovnjakov. Se pa morajo projektanti zavedati svoje odgovornosti.

»Ni mogoče iz tal skočiti v prvo nadstropje, kot to danes hočejo mladi. Treba je imeti potrpljenje in iti po stopnicah, nabirati znanje in izkušnje ter se nenehno učiti.«

Kaj je pomembno za dobro delovanje projektantskega biroja?

Visoka profesionalnost in znanje. Ključno je, da imate zaposlene inženirje, ki jim je, tako kot meni, poklic tudi izziv. Morajo imeti osnovno znanje in se nenehno učiti. Zapolnjene morajo biti vse generacijske stopnje, ne sme prihajati do izpada posameznih generacij. Posvetiti pa se je treba predvsem mladim, ki so na začetku strokovne poti.

 

Kako se je nadaljevala vaša poslovna pot?

Povabili so me v Turčijo, kjer sem sprojektiral dva velika mostova s poševnimi zategami preko reke Evfrat; skupaj s turškimi partnerji, ki so se od mene tudi učili. Sprojektiral sem tudi več velikih viaduktov v Izraelu, med drugim tudi največji in najvišji izraelski železniški viadukt, ki je večji kot naš viadukt Črni Kal. Delo sem dobil na osnovi izvedenih referenc. Izraelske železnice so zahtevale projektanta, ki bi imel reference za tako zahteven objekt.

 

Kakšen pomen imajo v gradbeništvu reference?

Zelo velik. Propadli Gradis, SCT in Primorje so jih imeli veliko na številnih področjih in vse to je izpuhtelo v zrak. Kljub vsem lastninskim zgodbam, ki so se jih šli vodilni, so bila v njihovem okvirju močna strokovna jedra, ki so jih razvojno držala pokonci. Danes se gradbeništvo pobira; rastejo Pomgrad, CGP, Kolektor, Gorenjska gradbena družba, ki so sposobni prevzeti dela v vrednosti med 50 in 100 milijoni evrov. Važno je, da čim več del opravijo domača podjetja, saj se prek davkov 40 odstotkov denarja direktno vrne v proračun, obenem pa imajo domači ljudje delo in pridobivajo novo znanje. Za drugi tir bodo slovenski izvajalci zelo težko konkurirali kitajskim in turškim podjetjem.

 

Kaj je pri projektiranju mostu ključno? Kako se ga lotite?

Vsaka dobra arhitektura in struktura se začne z urbanizmom, torej z razumevanjem in spoštovanjem prostora, v katerega vstopaš. Premalo je, da si vrhunski inženir, imeti moraš tudi občutek za skladnost in estetiko, blizu ti mora biti tudi arhitektura, zgodovina in razumevanje prostora tudi v sociološkem smislu. Lepa dolina ti omogoča, da čeznjo razpneš lep lok. Če ni duše in pesmi, ni zgodbe. Svobodo pa ti daje vrhunsko obvladanje stroke. Da se ne bojiš uporabiti določenih strokovnih rešitev. Potrebna je tudi tako imenovana konstrukcijska poštenost, da narediš, kar je potrebno, ne več ne manj. Da čez reko, ki meri trideset metrov, ne postaviš mostu s poševnimi zategami, če zadostuje navadna greda. Svetovno priznani arhitekti, denimo, so najlepše objekte naredili po svojem petdesetem letu, ko so že bili uveljavljeni, sproščeni in iskreni.

 

Ali most vidite kot živo bitje, organizem? Ga doživljate intimno?

Da, moraš ga. Doživljaš pa ga skozi krajino, mesto. Ko ga še ni, ga v prostoru vidim z odprtimi očmi, z vsemi sencami. Pred projektiranjem morajo biti opravljene analize: študije lokacije in morfologije terena, geološke raziskave in raziskave razpoložljive tehnologije. Tem sledi celostna študija in optimizacija. Potem kot projektant iščeš rešitev, ki je izvedljiva v okviru sredstev, ki so na voljo. To je najlepši del projektiranja, ko si sam s papirjem in svinčnikom. Ob izdelovanju konceptualnih skic si poln energije, sanjaš, razmišljaš, greš v svoj svet. Energija začne teči, ko v rešitev začneš iskreno verjeti. Most mora biti vedno napet v rahlem loku, izražati mora energijo. Vedno skušam narediti izčiščeno arhitekturo, brez kiča, po načelu manj je več. Preprostost in izčiščenost sta v mostogradnji ključni vrlini.

»Vsak most, ki sem ga naredil in ga ne bi spremenil še čez desetletje, mi je pri srcu.«

Kaj mora most zdržati?

Obremenjeni so s precej težko prometno obtežbo, še zlasti železniški. Glavna izziva pri mostovih velikih razponov, ki se danes gradijo v svetu, pa sta potres in veter. Pri velikih mostovih, ki sem jih projektiral v tujini, so bile vedno tri skupne točke: zelo zahtevno temeljenje, izjemno visoka potresna obtežba in orkanski veter. Tega sem bolj resno začel študirati pri projektiranju viadukta Črni Kal, kjer je Dars postavil zahtevo, da ne sme biti nikoli zaprt zaradi vetra. Velja pa dodati, da je po vseh analizah, ki so potrebne, ključna zrela inženirska presoja o tem, kaj je možno in kaj ne. Ker te velikokrat manjka, se v svetu veliko mostov ruši. Računalniški programi omogočajo izjemne stvari, vendar struktura ne razume, kako je bila računana, temveč, kako je bila konstruirana. Če je bila pravilno konstruirana, zdrži tudi bistveno večje obremenitve od računskih. Sposobnost za tako presojanje pa pridobiš s postopno organsko rastjo. Osebno nenehno študiram, kar tudi najrajši počnem. Znanje je izjemno minljiva stvar. Za vrhunske dosežke moraš biti svojemu poklicu v celoti predan, moraš ga imeti rad. Je pa delo projektanta naporno in odgovorno.

 

Kakšen tip projektanta ste?

Pravila ni, obstaja pa specializacija. Projektiral sem tudi velike in visoke stavbe. So mi pa mostovi v srcu. Pri mostu si inženir in obenem ustvarjalec, projektiranje visokih stolpnic je bistveno manj ustvarjalno, oblika je že začrtana. Pri mostu pa oblikuješ arhitekturo in strukturo. Dobra struktura je že dobra arhitektura, ni pa rečeno, da je dobra arhitektura že dobra struktura. Zelo pomembno je tudi, da ima investitor posluh za tvoje zamisli.

»Inženir z delom zori in se oblikuje minimalno deset let, dozoreti mora v strokovnem znanju, sociološko, osebnostno, da zdrži pritiske, da se zna odločati.«

Kaj je pomembno pri konkuriranju v tujini?

Reference in vrhunsko strokovno znanje. Za projektanta je tudi pomembna višina poklicnega zavarovanja v primeru odškodnin, če pride do napak ali še česa hujšega. V tujini so renomirani projektantski biroji zavarovani za škodne primere v minimalni višini tri do pet milijonov evrov.

 

Kam gre razvoj pri gradnji mostov?

V smer visokih tehnologij. Izjemno se je razvila tehnologija jekla, razvili so se kabelski sistemi, povečalo se je število njihovih ponudnikov. Mostovi z velikimi razponi so obešeni ali s poševnimi zategami. To je zaradi potrebe, ne zaradi mode. Turki bodo v kanalu v Marmornem morju zgradili viseči most z največjim razponom, ki bo meril več kot dva kilometra. To pa zato, ker v izredno prometni morski ožini ne moreš postaviti stebrov, v katere se lahko zaletijo ladje. Materiali so tudi vedno bolj vzdržljivi. Kakovosti kablov, denimo, se bližajo kakovosti klavirskih strun. Izjemne možnosti ponuja tudi sodobna računalniška tehnologija. Včasih so izdelali konstrukcije, ki so jih bili sposobni izračunati. Inženir je moral znati veliko več matematike in fizike kot danes. Se je pa včasih delalo bolj z razmislekom, ki je zahtevalo globoko razumevanje, danes pa programska oprema omogoča delo s poskušanjem po korakih. To je za mlade inženirje velika past, saj mislijo, da lahko po nekaj letih dela zgradijo, kar želijo. Veliko vprašanje pa je, ali še tako natančno analizirane rešitve v realnosti dejansko delujejo.

Življenjska pot Marjana Pipenbaherja

  1. Rojen 22. avgusta 1957 v Ljubljani.
  2. Otroštvo preživel v Slovenski Bistrici, kjer je končal tudi osnovno šolo.
  3. Maturiral na II. Gimnaziji v Mariboru.
  4. Diplomiral na mariborski gradbeni fakulteti.
  5. Živi v Slovenski Bistrici.

Poklicna pot Marjana Pipenbaherja

  1. Pred zaključkom študija se je zaposlil v Gradisovem projektivnem biroju.
  2. Kot asistent je nepoklicno delal tudi na mariborski gradbeni fakulteti.
  3. Leta 1990 sta z Viktorjem Markljem v Mariboru ustanovila družbo Ponting, kjer je zaposlen še danes.
  4. Leta 2002 je ustanovil še specializirani biro Pipenbaher Consulting Engineers.
  5. Je tudi vabljeni predavatelj na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru.

Vaše mnenje je, da moraš v vsakem projektu uporabiti dosedanje znanje in priti še do novega.

Vedno znaš premalo, z novimi spoznanji se ti odpirajo nova vprašanja. Pri velikih mostovih je vedno najtežje določiti pravo obtežbo, predvsem potresne obtežbe in obtežbe vetra. Predpisi takšnih ogromnih objektov ne pokrivajo; kot projektant greš prek njih. Moraš pristopiti z zares globokim razmislekom okoli obtežb in druge dejavnike določiti čim bolj pravilno. Najboljši graditelj pa je narava, kjer je vse zgrajeno optimalno in racionalno. Iz minimalizma v naravi se je mogoče veliko naučiti. Stvari, ki so dobro narejene, ne bi spreminjal tudi čez nekaj let.

 

S tem mislite na viadukt Črni Kal?

Da. Zelo lep bo tudi most na Pelješcu. Je pa ogromen, saj sodi med pet največjih evropskih mostov, ki prečkajo morske zalive. Zasnovan je umirjeno, lepo se vključuje v okolje.

 

Z viaduktom Črni Kal ste postali mednarodno prepoznavni.

Vsak uspešni projekt te dvigne na višjo raven. V tujini se znanje spoštuje, inženirstvo se neguje. Obenem je v projektih delno finančno priznan tudi čas, ki ga projektanti porabijo za študij in lasten razvoj.

Svoje znanje prenašate tudi na mlajše.

Tako v okviru Pontinga kot biroja Pipenbaher Consulting Engineers in prek predavanj na mariborski Fakulteti za gradbeništvo. Najbolj je pomembno, da mlade navdušiš za delo, da začnejo verjeti vase; dobiti morajo motiv za študij. Vsi smo samouki, saj nam šola da zelo malo. Inženir z delom zori in se oblikuje minimalno deset let, dozoreti mora v strokovnem znanju, sociološko, osebnostno, da zdrži pritiske, da se zna odločati. Nenehno se mora učiti, brati, pisati, predavati.

 

Kakšen je vaš odnos do mlajših sodelavcev?

Poklicno sva s partnerjem Viktorjem Markljem nekako kot očeta, saj so k nam prišli takoj po zaključeni fakulteti. Vzgajam jih v pozitivnem duhu, zelo pomembno je, da tim diha, da se znamo tudi smejati. V okviru Pontinga in Pipenbaher Consulting Engineers deluje dvajset inženirjev. Ta velikost je še obvladljiva. Osredotočamo se na unikatne projekte, veliko vlagamo v informacijsko podporo in znanje.

 

Katere poklicne cilje še imate?

Ko sem dokončal viadukt Črni Kal, sem najprej mislil, da je to moj poklicni vrhunec, kasneje pa se je pokazalo, da so prave stvari šele začele prihajati. Bi pa bil vesel, če bi imel več časa zase, da se mi ne bi bilo treba tako veliko ukvarjati z operativnimi stvarmi in administracijo. Veliki projekti te izčrpavajo. Kar se prihodnosti tiče: nedavno so me klicali iz Turčije za velik most. Vse je še odprto.

Kateri most, ki ste ga sprojektirali, vam je najbolj ljub?

Težko rečem. Vsak most, ki sem ga naredil in ga ne bi spremenil še čez desetletje, mi je pri srcu. Za vsakim mostom pa mora biti zgodba, ki izhaja iz okolja, v katerem most stoji. Dober most je sinteza življenja, arhitekture, strukture, razumevanja in človečnosti. Kot je o njih zapisal pisatelj Ivo Andrić: »Da so vedno na pravem mestu, da so tam, kjer so potrebni, da nobenemu ne škodijo, da so bolj sveti kot božji hrami.« Kot v drugih umetnostih so v njih pomembni razmerja, ritem in skladnost.

 

Katere nagrade, ki ste jih prejeli, vam največ pomenijo?

Prejel sem številne nagrade in priznanja doma in v tujini. Na steno svoje pisarne pa sem obesil le Puhovo nagrado za izjemne dosežke na znanstvenem in razvojnoraziskovalnem področju. Zame je pomembna, ker so mi jo podelili ljudje ne samo gradbene stroke; ni le stanovska.

 

(Visited 51 times, 2 visits today)