Za vse večjo ponudbo ekoloških živil se lahko zahvalimo kmetom, ki kmetujejo po ekoloških načelih. Takšna pridelava, predelava in proizvodnja živil pogosto predstavlja velik izziv, a kmetje vztrajajo – zaradi ljubezni do narave, živali in sočloveka.
Že samo sprehod med policami trgovin ali pregled reklamnih letakov nam da jasno vedeti, da je ponudba ekoloških živil na trgu čedalje večja. Poleg sadja, zelenjave in mesa zajema tudi otroško hrano, jogurte, slaščice, kruh, sadne sokove, namaze, pripravljene obroke, kavo, čaj, pivo, vino itd.
V Evropi za ekološka živila uporabljamo različne oznake, a vse pomenijo isto. Oznaka ‘bio’ se uporablja v Nemčiji, Franciji, Italiji in Avstriji. Oznaka ‘eko’ je oznaka, ki se uradno uporablja v Sloveniji, za pridelavo, proizvodnjo in predelavo certificiranih ekoloških živil.
Ekološko kmetovanje zagotavlja pridelavo visoko kakovostne in varne hrane, z bogato prehransko vrednostjo in visoko vsebnostjo vitaminov, mineralov in antioksidantov. Ker je uporaba lahko topnih mineralnih gnojil, kemično sintetiziranih fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov), gensko spremenjenih organizmov in proizvodov pridobljenih iz teh organizmov ter različnih regulatorjev rasti pri tem načinu kmetovanja prepovedana, zato praktično ni pričakovati ostankov teh snovi v pridelkih ali živilih.
Pomembno je, kako je hrana pridelana, pa tudi kdo in kje jo prodaja
Kmetijo po odločitvi, da se usmeri v ekološko kmetovanje, čakajo ustaljeni postopki: »Najprej smo bili v obdobju preusmeritve kmetije, sedaj pa imamo že več kot 10 let ekološki certifikat, ki ga vsako leto preverjajo oz. ga vsako leto na novo pridobimo,« povedo na ekološki kmetiji Kozman, ki se ukvarja z živinorejo in poljedelstvom. Ko kmetija enkrat prejme certifikat, lahko začne prodajati izdelke s pridobljenim certifikatom.
»Takoj, ko sva se odločila za skupno življenje, sva se zavedala, da je tudi delo na kmetiji del najinega življenja. Edino ekološko kmetovanje nama je dajalo smisel ob načrtovanju prihodnosti kmetije. Od začetka do sedaj sva se veliko naučila in tudi zelo spremenila način razmišljanja. Nakupujeva zelo drugače in pomembno nama je, kje in kdo prodaja najine izdelke,« pove Erika z ekološke kmetije Dvornik. Ekološki certifikat jim pomeni zagotavljanje ekološke kakovosti najinih izdelkov in pridelkov.
Se ekološko kmetovanje ‘splača’?
»Sedaj, ko vemo, koliko dela in sledljivosti je potrebno za vsak ekološki izdelek, nam daje neko varnost, da so slovenski ekološki izdelki resnično ekološki, po visokih standardih, ki jih zahtevajo kontrolne organizacije v Sloveniji,« opredelijo lastne izkušnje na ekološki kmetiji Dvornik, kjer pridelujejo sadje, zelenjavo in žita na ekološki način.
Na ekološki kmetiji pr Konc, ki je poljedeljsko-živinorejsko usmerjena, dodajo, da jim pridobitev certifikata prinaša še večje zaupanje strank, predvsem tistih, ki prihajajo na novo. Izmed slabosti pa izpostavijo birokratske postopke, veliko pisanja in precejšnje stroške kontrol.
Eko cena
V nekoliko višjo ceno ekoloških živil so vštete vse že predstavljene prepovedi, kontrola in ves vložen trud kmetov v proizvodnjo pridelkov, ki so nemalokrat precej manjši v primerjavi z intenzivnim kmetijstvom.
V Sloveniji se večkrat zazdi, da se nič ne splača oz je vse predrago. Kaj na to porečejo ekološki kmetje, se splača kmetovati na ekološki način? »Biti ekološki kmet se ‘splača’ zaradi osebnega zadovoljstva ob zavedanju, da človek dela v prid narave, živali in ljudi; kljub temu da zahteva veliko ročnega dela in natančnega opazovanja dogajanja na poljih,« so prepričani na ekološki kmetiji pr Konc, ki poleg kmetovanja upravlja še lastno trgovinico, kjer ob petkih prodajajo kruh in vse, kar pridelajo ter predelajo sami.
Podobno mnenje imajo na ekološki kmetiji Kozman: »Vsak mora v življenju početi stvari, ki ga veselijo in na način, ki se mu zdi najbolj primeren. In ravno zaradi tega menimo, da se splača biti ekološki kmetovalec, saj je to način, ki se nam zdi najbolj primeren za našo kmetijo in naravo, v kateri živimo, četudi ni vedno najbolj ekonomičen.«
»Biti ekološki kmet se ‘splača’ zaradi osebnega zadovoljstva ob zavedanju, da človek dela v prid narave, živali in ljudi.«
Država podpira ekološko kmetovanje z različnimi ukrepi
Slovenija vse od vstopa v EU podpira ekološko kmetovanje, v zadnjem obdobju predvsem preko ukrepa Ekološko kmetovanje v okviru PRP 2014-2020. V obdobju od 2015 do 2020 je v ta namen zagotovoljenih 65,3 milijonov evrov. Od tega 75% prispeva EU, 25% pa Slovenija iz nacionalnih sredstev. V okviru kampanje subvencijskih vlog 2016 je bilo s strani države za ekološko kmetovanje oz. preusmeritev vanj izplačanih 8.762.551,96 evrov. V izvajanje je bilo vključenih 2.830 kmetijskih gospodarstev, v preusmeritev pa 1.286.
Najvišja plačila so namenjena za pridelavo v intenzivnih nasadih (oljčniki, sadovnjaki, hmeljišča), kjer je podpora 900, pri vrtninah 600, pri ekološkem semenarstvu pa 800 evrov na hektar. Podpira se tudi ekološko čebelarstvo in ekološko travinje, kjer so živali.
Število ekoloških kmetov se povečuje, skupen delež ekoloških zemljišč še vedno pod 10 %
Na ministrstvu so prepričani, da k naraščajočemu trendu zagotovo v veliki meri prispevajo podpore za ekološko kmetovanje. V letu 1999 je za plačilo za podukrep Ekološko kmetovanje v okviru Programa razvoja podeželja denimo zaprosilo 41 pridelovalcev, v letu 2016 pa že čez 3.000.
»V pridelavi prevladuje živinoreja, čeprav je povpraševanje potrošnikov največje po svežih vrtninah, sadju in nemesnih predelanih živilih (mlevski in mlečni izdelki),« povedo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in dodajo, da je bilo v letu 2016 izdanih 2.933 certifikatov za ekološke proizvode. Istega leta je bilo v ekološko kontrolo vključenih 3.518 kmetijskih gospodarstev (kar predstavlja 4,8% vseh kmetij v Sloveniji) s 43.578,76 ha kmetijskih zemljišč v uporabi, kar je 9,03% delež.
Med površinami najbolj prevladuje travinje s cca 36.487 ha, kar predstavlja 83,7% vseh površin v ekološkem kmetovanju. Sledijo njive s cca 4.403,34 ha, sadovnjaki, nato pa zelenjava, oljčniki in tudi hmelj. Veliko dela bo tudi v prihodnosti, saj se še vedno kaže nujna potreba po večjih količinah pridelkov in organiziranem nastopanju na tržišču z ozaveščanjem potrošnikov in tudi pridelovalcev.
Barbara Rudolf
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Lupa, marec 18.
