Evropa svojo prihodnost gradi na elektriki. Avtomobili naj bi postali električni, ogrevanje vse bolj prevzemajo toplotne črpalke, elektrificira se industrija, ogromne količine elektrike potrebujejo podatkovni centri. Toda letošnja suša odpira neprijetno vprašanje: kaj se zgodi, če bo elektriko v prihodnje vse težje zagotavljati zaradi podnebnih sprememb?
Opozorilo letos prihaja iz več evropskih držav.
- V Romuniji je zaradi rekordno nizkega pretoka Donave konec julija izpadel eden od dveh reaktorjev jedrske elektrarne Cernavodă. Po poročanju Reutersa je zdaj zaradi nadaljnjega upadanja reke pod vprašajem tudi delovanje drugega.
- V Franciji je moral EDF zaradi letošnje vročine večkrat omejiti proizvodnjo jedrskih elektrarn.
- V Švici so zaradi razmer na reki Aare že konec junija ustavili oba reaktorja jedrske elektrarne Beznau.
Trije primeri v enem samem poletju postavljajo v drugačno luč načrte Evrope, ki želi velik del sedanje porabe fosilnih goriv prenesti na trajnostno električno omrežje.
Elektrike bomo potrebovali bistveno več
Mednarodna agencija za energijo (IEA) ocenjuje, da bi se lahko povpraševanje po električni energiji v EU do leta 2030 povečalo za približno 300 teravatnih ur.
Med razlogi so elektrifikacija prometa in ogrevanja, industrija, hlajenje ter podatkovni centri.
To pomeni, da ne govorimo le o današnji porabi elektrike, ampak o sistemu, od katerega bo odvisen še precej večji del vsakdanjega življenja in gospodarstva.
Posebej očiten primer so avtomobili
Junija letos je bilo po podatkih evropskega avtomobilskega združenja ACEA že 17,5 odstotka vseh novih avtomobilov, registriranih v EU, povsem električnih. Njihov delež hitro raste.
Toda vsak nov električni avtomobil pomeni tudi novo porabo električne energije. Če naj električni pogon v prihodnjih desetletjih prevzame velik del evropskega voznega parka, mora biti elektrike dovolj ne le v povprečju skozi leto, ampak vsak dan.
Kaj bo ob naslednji hujši suši?
Evropa je šele na začetku velike elektrifikacije. Večina avtomobilov na evropskih cestah še vedno uporablja bencin ali dizel, velik del stavb se še vedno ogreva s fosilnimi gorivi, industrijska elektrifikacija pa je šele v procesu prehoda.
Kljub temu so že letošnje razmere prinesle omejevanje jedrske proizvodnje v več državah.
Kako odporen mora postati evropski elektroenergetski sistem, če želimo nanj prenesti še promet, večji del ogrevanja in dodatne potrebe industrije?
Če bodo poletne suše in vročinski valovi pogostejši in izrazitejši, bo zato ob vprašanju, koliko električnih avtomobilov lahko spravimo na evropske ceste, vse pomembnejše še drugo: od kod bo v najbolj kritičnih obdobjih prišla elektrika zanje?