Energetski zakon občinam z več kot 10.000 prebivalci nalaga, da morajo v lokalni energetski koncept vključiti vsaj eno energetsko skupnost, ki temelji na obnovljivih virih energije.
Pri tem gre za pomembno usmeritev, ki prepoznava velike potenciale energetskih skupnosti na področjih energetske neodvisnosti, cenovne dostopnosti in trajnostne rabe domačih virov.
Tudi Evropska komisija je energetske skupnosti že prepoznala kot ključno orodje za izboljšanje lokalne preskrbe z energijo in energetske varnosti.
V marca objavljenem Energetskem svežnju za državljane je postavila cilj, da se zmogljivost obnovljivih virov energije v lasti skupnosti do leta 2030 poveča za desetkrat.
V Sloveniji smo pri razvoju energetskih skupnosti precej na začetku, vendar pa se počasi premikamo naprej.
5 koristi energetskih skupnosti
Izkušnje energetskih zadrug iz cele Evrope pa tudi domačih dobrih praks dokazujejo, da energetske skupnosti omogočajo več pomembnih koristi za lokalno prebivalstvo, zdravje in okolje.
- Koristi naložbe ostanejo v lokalni skupnosti — ustvarijo se delovna mesta, povečajo se lokalne vrednosti. Energetske skupnosti povezujejo ljudi ter krepijo medsebojno zaupanje in solidarnost.
- Z večjo uporabo obnovljivih virov energije se zmanjšajo emisije toplogrednih plinov ter onesnaženost zraka. Lokalni viri energije pogosto pomenijo krajše transportne poti in manj izgub pri prenosu.
- Energetske skupnosti vračajo moč v roke ljudi – vsak član energetske skupnosti sodeluje pri odločitvah. S tem se spodbuja “energetska demokracija”.
- Z lokalno proizvodnjo energije se zmanjša odvisnost od uvoženih fosilnih goriv in ranljivost zaradi nihanj cen energije. Skupnosti lahko bolje prilagajajo ponudbo povpraševanju in obvladujejo lokalne izzive.
- Skupnosti lahko vključijo ranljiva gospodinjstva, ponudijo subvencionirane cene, upravljajo projekte, ki imajo socialni učinek (npr. energetska obnova domov), in zagotavljajo pravično porazdelitev koristi.
Energetske skupnosti so več kot le proizvajalke energije
V zadnjem letu je Slovenija sicer naredila nekaj pomembnih korakov: vzpostavljen je bil register skupnosti OVE, od julija 2026 je omogočena souporaba energije, v osnutku Socialnega podnebnega načrta pa je predvidenih devet milijonov evrov za vključevanje energetsko revnih gospodinjstev v energetske skupnosti.
Kljub napredku pa po ugotovitvah koordinatorja nacionalne Mreže za energetske skupnosti ostajata dve ključni vrzeli: pomanjkanje financiranja za začetne faze projektov ter odsotnost celovitega omogočitvenega okvira. Energetske skupnosti se ne smejo obravnavati zgolj kot manjša energetska podjetja, saj je njihov primarni cilj ustvarjanje okoljskih, gospodarskih in družbenih koristi za lokalno okolje.
Prednostne naloge do leta 2030
Za prehod v naslednjo razvojno fazo energetskih skupnosti – od zgolj proizvodnje elektrike k celovitemu upravljanju lokalnih virov, shranjevanju energije, e-mobilnosti in zagotavljanju prožnosti – v Focusu na podlagi poznavanja nacionalnega konteksta in izkušenj številnih partnerjev iz tujine odločevalcem v Sloveniji predlagajo pet ključnih ukrepov:
- Izboljšanje podpornega okolja: oblikovanje sorazmernih in izvedljivih predpisov, ki bodo upoštevali posebnosti energetskih skupnosti ter ne bodo prilagojeni zgolj tradicionalnim energetskim podjetjem.
- Financiranje začetnih faz: razvoj finančnih instrumentov, namenjenih pripravi projektov in zagonu lokalnih pobud (študije izvedljivosti, pravna vprašanja, povezovanje članov), saj je ta faza pred samim investiranjem za občane najtežja.
- Sistemsko krepitev Mreže za energetske skupnosti: uradno prepoznavanje in stabilno financiranje nacionalne mreže kot trajne podporne infrastrukture energetskega prehoda.
- Spremljanje celostnih učinkov: merjenje uspeha ne le po proizvedenih kilovatnih urah, temveč po stopnji demokratičnega odločanja, vključenosti ranljivih skupin in prihrankih, ki ostanejo v lokalnem okolju.
- Razvoj novih modelov sodelovanja: energetske skupnosti lahko vključujejo tudi mobilnost, energetske prenove in shranjevanje energije iz obnovljivih virov.
In ne nazadnje “naravne zaveznice” energetskih skupnosti so občine. Zakonodaja sícer že narekuje večjim občinam načrtovanje vsaj ene energetske skupnosti, vendar je njihova dejanska vloga lahko bistveno večja, izpostavljajo v Focusu.
Občine imajo na voljo strehe javnih stavb (šole, športne dvorane), parkirišča, degradirane površine, imajo lastne potrebe po energiji in odlično poznajo lokalno okolje, s čimer lahko postanejo ključni povezovalec prebivalcev, podjetij in drugih institucij.
Preberite tudi: