Po 50 letih opozoril imajo mnogi občutek, da posameznik s svojimi dejanji težko vpliva na globalne procese. Obenem so okoljske teme danes prisotne skoraj vsak dan – v medijih, na družbenih omrežjih in v političnih razpravah.
Podnebne spremembe, plastika, požari, suše, poplave, izumiranje vrst, onesnaženje, mikroplastika v vodi in hrani..Vse to je na sporedu vsak dan.
Strokovnjaki že opozarjajo, da lahko stalna izpostavljenost negativnim okoljskim novicam pri ljudeh povzroči tudi občutek nemoči, otopelosti in umika. Pojav vse pogosteje opisujejo kot »okoljsko utrujenost« ali »climate fatigue«.
Ko opozoril postane preveč
Psihologi in raziskovalci ugotavljajo, da dolgotrajna izpostavljenost katastrofičnim novicam pri delu ljudi povzroči ravno nasproten učinek od želenega. Namesto večje motivacije za ukrepanje se pojavi občutek, da posameznik ne more ničesar spremeniti.
Pri Programu Združenih narodov za okolje (UNEP) opozarjajo, da je občutek preobremenjenosti zaradi podnebne krize vse pogostejši, posebej med mlajšimi generacijami. Mnogi poročajo o tesnobi, jezi, žalosti ali občutku izgube nad prihodnostjo. (“unep.org“)
Ob tem poudarjajo, da popoln umik od okoljskih tem dolgoročno ni rešitev, saj lahko vodi v pasivnost in še večji občutek nemoči.
Tudi pozitivne zgodbe so pomembne
Raziskave kažejo, da ljudje lažje ohranjajo motivacijo, kadar poleg opozoril vidijo tudi konkretne rešitve in primere izboljšav. Če javni prostor temelji izključno na katastrofah, številni sčasoma preprosto »izklopijo«.
Zato je pomembno, da poleg problemov pokažemo tudi možne rešitve, uspešne projekte in pozitivne spremembe.
Okoljska odgovornost ne more biti le na posamezniku
Eden od razlogov za okoljsko utrujenost je tudi občutek, da se velik del odgovornosti prelaga na posameznike. Ločevanje odpadkov, manj plastike, manj vožnje, manj potrošnje – medtem ko velike sistemske spremembe pogosto potekajo počasi.
Strokovnjaki opozarjajo, da ljudje težko ohranjajo motivacijo, če imajo občutek, da njihove vsakodnevne odločitve nimajo večjega vpliva, medtem ko največji onesnaževalci nadaljujejo po starem.
Zato se v zadnjih letih vse več govori o tem, da okoljske politike ne smejo temeljiti le na občutku individualne krivde, ampak predvsem na sistemskih spremembah v energetiki, prometu, industriji in načinu proizvodnje.
Narava kot prostor odmika, ne le opozoril
Psihologi ob tem opozarjajo še na eno pomembno stvar: odnos do narave ne sme postati povezan izključno s strahom in katastrofami.
Stik z naravo dokazano zmanjšuje stres, izboljšuje počutje in pomaga pri duševnem zdravju. Pomembno je ohraniti tudi pozitiven odnos do okolja – ne le skozi občutek dolžnosti, ampak tudi skozi občutek povezanosti, miru in kakovosti življenja.
Okoljska utrujenost namreč ne pomeni, da ljudem ni več mar. Pogosto pomeni ravno nasprotno – da jih skrbi tako močno, da se pred občutkom nemoči začnejo čustveno zapirati.