LOGO_LUPA_web

Vsebina

Žiga Breznik o prometni nesreči: “S svojim telesom počni, kar želiš, drugim pa ne smeš škodovati”

Žiga Breznik je zaradi nepravilnega prehitevanja neizkušenega voznika pristal na invalidskem vozičku. To ga ni ustavilo; po rehabilitaciji se je začel tekmovalno ukvarjati s smučanjem, kasneje s kolesarstvom, telesno je dejaven še danes. Kot pravi, živi bolje kot marsikateri človek, ki ni na vozičku. Ima čudovito družino, a brazgotine so ostale, z njimi se mora nenehno soočati.

Kako je prišlo do nesreče?
Prehiteval me je novopečeni začetnik, ki tega ni obvladal. Že, ko je začel s prehitevanjem, se je zaletel v mojo levo zadnjo stran in naju je odbilo narazen, zato sva oba zapeljala s ceste. Ko sva se na cesto vrnila, me je še enkrat bočno zadel. Moj avto se je prevrnil, in ker nisem bil privezan, sem skozi stransko okno padel iz njega. Stisnilo me je v pljučih in mi jih zelo poškodovalo, v višini pljuč mi je tudi zdrobilo hrbtenico.

Ste bili v nezavesti?
Ne. Sam se tega sicer ne spominjam, povedali pa so mi, da so me morali v bolnišnici uspavati, saj so bile bolečine neznosne. Imel sem notranje krvavitve, težko sem dihal, ker so bila pljuča zalita. Kasneje, ko so zdravniki opravljali preiskave, so ugotovili, da sem imel tudi počeno vranico. Ker sem imel tako hude poškodbe, mi niso mogli operirati hrbtenice. A, če jo želimo rešiti, je potrebna takojšnja operacija; dan ali dva po nesreči so namreč posledice usodne. Čez pretrgane hrbtenične živce se naredi ovojnica, zato se več ne zvežejo skupaj.

Kako je potekalo okrevanje?
Tri tedne sem bil na Centru za intenzivno terapijo (CIT) v Ljubljani. Po tem sem tri mesece ležal na travmatološki kliniki. Šele potem sem šel na rehabilitacijo v Sočo, kjer so me začeli domov čez noč voziti šele po osmih mesecih. Skratka – od doma sem bil leto dni.

Kdaj ste zvedeli, da boste na invalidskem vozičku?
Precej hitro, že na CIT, ko sem se po dveh dneh zbudil, vendar mi to ni prišlo v zavest. Bilo je septembra in sem si rekel, da to leto pač ne bom smučal.

Kaj pa, ko ste se tega zavedli?
V bolnišnici smo bili vsi poškodovani in na nek način enakovredni – bil sem med svojimi. Šele, ko sem prišel na Sočo, sem se zavedel svojega stanja, saj sem bil nemočen. Nisem se mogel ne obleči ne iti na stranišče – telo je bilo v kolapsu. Po takšni poškodbi je ključno čim hitreje okrepiti roke, da se lahko denimo pobereš iz postelje ali pelješ z vozičkom.

Kako je potekala rehabilitacija?
V Soči so me usposobili, da sem šel lahko domov. Dejanska rehabilitacija, ki omogoča samostojno življenje, je potekala leta. Je pa ključno, da se hitro preusmeriš v neko dejavnost. Sam sem hitro začel zahajati v družbo. Potegnili so me prijatelji, s tem sem se začel znova socializirati. Obenem sem se sam odpeljal v Düsseldorf, na sejem invalidske opreme. Pripeljal sem sedež za smučanje (monoski) in se s tem začel ukvarjati že dve oz. tri leta po nesreči. Tekmovalno sem smučal 12 let. Že med smučanjem sem poleti začel voziti kolo, da sem ostal v dobri formi. Danes ga vozim rekreativno. Šport je dejavnost, ki lahko mlade poškodovance vrne v polno življenje. Se pa vse začne in konča pri denarju.

Zakaj?
Ko pride mlad človek iz rehabilitacije v Soči, je pred dilemo, ali naj si preuredi in prilagodi kopalnico ali kupi kolo. Oboje namreč stane približno sedem tisoč evrov. Država invalidom športnikom ne da ničesar. V okviru akcije ‘Zavrtimo Slovenijo’ smo zato običajni in parakolesarji zbrali dovolj denarja, da smo Soči kupili kolo. Mladi poškodovanci si ga lahko izposodijo, preskusijo in ugotovijo, ali jim ustreza.

»V okviru akcije ‘Zavrtimo Slovenijo’ smo zbrali dovolj denarja, da smo rehabilitacijskemu centru Soča kupili kolo, ki si ga sveži poškodovanci lahko izposodijo in preskusijo, ali jim ustreza.«

Kaj bi v luči svoje nesreče sporočili mladim voznikom?
Bistvo je, da ne škoduješ drugim. Če želiš divjati, pojdi na dirkališče, ne na cesto. S svojim telesom lahko počneš, kar hočeš.

 

Miša Kočevar


Celoten pogovor je bil objavljen v reviji Lupa, februar 2017. Revijo lahko naročite na narocnine@ekodezela.si.

Preberite tudi:

Foto: Studio Fonda
Urška Žolnir: “Vem, ko mi obrnejo hrbet, se marsikaj dogaja”

Urška Žolnir je danes veliko več kot le judoistka svetovnega kova. Je trenerka, sestra, teta, glasbenica, predvsem pa preprosto podeželsko dekle.  ...

Na Turncu leta 2014 (foto: A. Hodalič)
Viki Grošelj: »Učitelji skušamo dokazati, kako pomemben je šport«

...  ko plezate po osemtisočakih, so tudi šerpe – ki med drugim nosijo tudi hrano ... Gor z nami gre tekočina. Na teh višinah imamo ...

Foto: Osebni arhiv Sare Isakovič
Sara Isakovič: »Vem, da bom plavala do konca svojega življenja«

Sara Isakovič, trikratna olimpijka, nosilka srebrne olimpijske medalje, nekdanja plavalka in svetovna popotnica, je tokrat z nami spregovorila o plav ...

janez hudej prikazna
Janez Hudej o prometni nesreči: »V prometu sprejemajte odločitve, ki vas bodo varno pripeljale do cilja«

...  do prvega kolega. On mi je posodil volneno kapo in vsak s svojim motorjem sva se odpeljala do drugih dveh, ki sta se skupaj vozila ...