LOGO_LUPA_web

Vsebina

Na Turncu leta 2014 (foto: A. Hodalič)

Viki Grošelj: »Učitelji skušamo dokazati, kako pomemben je šport«

Viki Grošelj je eden najbolj izkušenih slovenskih alpinistov, poleg tega pa tudi gorski vodnik, reševalec in športni pedagog. Tokrat smo se z njim pogovarjali o pomembnosti športa za mlade in prehrani alpinistov.

Na vrhu Makaluja leta 1975 (foto: I. Kotnik)
Na vrhu Makaluja leta 1975 (foto: I. Kotnik)

Ena glavnih ‘sestavin’, ko plezate po osemtisočakih, so tudi šerpe – ki med drugim nosijo tudi hrano …

Gor z nami gre tekočina. Na teh višinah imamo namreč hude težave s tem, da smo totalno neješči – nič nam ne paše. Pogoji za pripravo hrane so katastrofalni. Ti ne moreš tam odpreti vročo vodo in dati na številnik. Zvečer, ko si totalno izčrpan, hrepeniš po neki tekočini. Da bi si kaj kuhal in pripravlja – to odpade. Spodaj, v baznem taboru, pa poskušamo jesti kot doma. Krompir, riž, kakšen kos mesa, zelenjava – tam je s hrano ne kompliciramo. Bolj je pomembno, da si sposoben ustvariti si neke zaloge, ki jih boš potem tudi 10 dni potreboval na gori. Ko prideš dol – pa je rezultat tak, ko je. Na vsaki resnejši odpravi, na kateri sem bil, sem izgubil 10 do 15 kilogramov, čeprav nisem hotel tega. Šerpe pa so bile ključne v tistih pionirskih časih, zdaj pa se je njihova pomembnost začela zmanjševat. Ker živijo v višinah, lažje prenašajo te višinske razlike, vendar kakšnih alpinističnih znanj nimajo. Dodatno pa je njihovo pomembnost zmanjšalo dejstvo, da zdaj ni več veliki odprav, ampak so majhne, oz. tudi solisti. V vrhunskem alpinizmu se delovanje šerp znižuje na nivo, da so pomočniki organizatorjev, delujejo v taboru … Sam zelo cenim in poznam njihovo delo.

Pod južno steno Anapurne leta 1992 (foto: S. Božić)
Pod južno steno Anapurne leta 1992 (foto: S. Božić)

Je čokoladna tudi kaj doprinesla?

Ne vem – meni ne. Vem, da smo na različne vrhove plezali z različno hrano. Enkrat smo plezali s pomočjo pršuta in medu, ki ju na naslednjih odpravah nismo mogli videti.

Kaj pa, ko ste v dolini, doma – kaj najraje jeste?

Čim bolj pestro hrano, ničemur se ne odpovedujem.

Pa če bi vam mi kuhali – česa bi si zaželeli?

Na pamet zdaj – nepalsko nacionalno jed dalbat, ki vsebuje riž, zelenjavo, lečino juho in koščke mesa. Je zelo lahka jed in zdaj to jed kuha tudi moja žena, se je naučila.

Na Turncu v 60. letih prejšnjega stoletja (foto D. Cedilnik)
Na Turncu v 60. letih prejšnjega stoletja (foto D. Cedilnik)

Vi ste tudi športni pedagog – koliko je danes zanimanja med mladimi za šport?

Če gledamo uradne statistike, ki so zelo pomembne, je stanje na tem področju katastrofalno. Ta naš sistem športnega kartona, ki ga verjetno poznate, je najbolj relevantnih raziskav v Sloveniji, ki zaobjema osnovnošolce in srednješolce. Testiramo jih enkrat letno in ugotavljamo ne samo, da se razvijamo, smo večji, več vemo, da se bolj zavedamo pomembnosti gibanja, bi morali biti rezultati boljši. Niso pa niti na enakem nivoju kot pred leti, ampak padajo. To je tisto, kar je zaskrbljujoče in vzrokov za to je več. Po mojem je ogromno dražljajev, ki prihajajo in vplivajo na otroke. Televizija že od nekdaj, zdaj pa internet, pametni telefoni. Tudi v Nepalu to opažam; včasih smo se pogovarjali, klepetali, kakšno zapeli. Letošnjo pomlad pa sem opazoval svoje kliente, vsi na pametnih telefonih – še nosači. Tisti, ki jih pa niso imeli, so pa tistim, ki so jih imeli, čez rame gledali na telefone (smeh). Se mi zdi, da je to škoda. Obenem pa razmišljam, da je vsak napredek v redu, samo treba ga je znati sebi dozirati.

Vseeno pa je tudi pomembno gibanje …

Seveda in to ne samo za vrhunske športnike, ampak za samo kakovost življenja. Prej ali slej ljudje pridejo do tega, da se je fino gibati. Imam tudi eno tragično izkušnjo iz svojega življenja. Moj oče je bil človek, ki je nenehno delal kot mizar dopoldan in popoldan. Dokler je mogel. Potem je zbolel in je bil upokojen. Je lahko samo še na kakšen sprehod šel. In ko je videl, kako je gibanje pomembno, pa ni mogel več. Ne krivim nikogar. Tu so najbolj pomembni starši, učitelji pa smo dodatna podpora, ki jih skušamo nakazati, da je šport nekaj koristnega. Če si pa malce bolj dovzeten, pa celo zabavno, in ti to pomaga, da boš kakovostno živel daleč v starost. Ni pa pomembno s čim, ampak, da se preprosto gibaš in dobro počutiš. Brez nič ni nič.

 

Kristina Žnidar

Preberite tudi:

prometna nesreča
Žiga Breznik o prometni nesreči: “S svojim telesom počni, kar želiš, drugim pa ne smeš škodovati”

...  da sem ostal v dobri formi. Danes ga vozim rekreativno. Šport je dejavnost, ki lahko mlade poškodovance vrne v polno življenje. Se ...

Foto: Studio Fonda
Urška Žolnir: “Vem, ko mi obrnejo hrbet, se marsikaj dogaja”

...  starših in treniranju mladih upov. Ker ste se na športno pot odpravili kmalu, ste zamudili valeto, maturantski ples ... Res ...

Foto: Osebni arhiv Sare Isakovič
Sara Isakovič: »Vem, da bom plavala do konca svojega življenja«

...  posameznika, bolj pa v ospredje stopa pri npr. vrhunskih športnikih, um katerih mora v določenih trenutkih delovati optimalno. ...

janez hudej prikazna
Janez Hudej o prometni nesreči: »V prometu sprejemajte odločitve, ki vas bodo varno pripeljale do cilja«

...  sicer na invalidskem vozičku, a vozi avto in se ukvarja s športom. Na poti na Evropsko prvenstvo v atletiki me je celo obiskal. Meni ...