LOGO_LUPA_web

Vsebina

Janez Hudej o prometni nesreči: »V prometu sprejemajte odločitve, ki vas bodo varno pripeljale do cilja«

Janez Hudej je pri 18 letih pokal od mladostne energije. Manjkal ni pri nobenem delu, na nobeni mladinski akciji v vasi. Rad je hodil na veselice, kjer je preplesal cele noči. Njegov let je kruto ustavila mladostna nepremišljenost, ki ji je botroval tudi alkohol.

Kaj se je zgodilo tiste usodne noči?
Začelo se je v soboto zvečer, ko smo šli s kolegi na veselico. Tja sem šel peš, saj je bila blizu mojega doma. Celo noč smo plesali. Dogovorili smo se, da se srečamo še drugi dan. Po kosilu sem vzel bratov motor in brez čelade odpeljal do prvega kolega. On mi je posodil volneno kapo in vsak s svojim motorjem sva se odpeljala do drugih dveh, ki sta se skupaj vozila na enem motorju. Pri srečanju je prvi kolega rekel, da ne gre naprej, z ostalima dvema pa smo šli na ‘gostilniško turnejo’. Ko smo odhajali iz zadnje gostilne, sem sedel na motor in videl, da sprednja luč ne gori. Kolega, ki sta bila na enem motorju, sta se vozila za menoj s prižgano lučjo in mi osvetljevala pot. Nekaj časa smo se tako vozili, vendar se mi je zdela vožnja prepočasna, zato sem pritisnil na plin. Ker sta bila onadva na motorju dva, mi nista mogla slediti. Ne enem od ovinkov sem zapeljal s ceste, v nekaj zadel in z motorjem naredil preval. Priletel sem na prsni koš in od udarca se mi je zlomila hrbtenica. Motor je padel name, izpušna cev mi je pokrila levo mečno mišico in me močno opekla. Tako sem ležal pod cesto celo noč do jutra, ko so me našli gozdni delavci.

Tako sem ležal pod cesto celo noč do jutra, ko so me našli gozdni delavci.

Ste bili pri zavesti?
Ne. Obdobja 15 minut pred nesrečo in še teden dni po njej se v celoti ne spominjam. Spomnim se le zaskrbljenih pogledov očeta, ko me je obiskal. Spomnim se tudi, da je pod mojo posteljo nenehno ropotal kompresor. Ko sem se zbudil, so me hranili po žlici, saj sem imel roke paralizirane in jih nisem čutil. Ko sem se v celoti zavedel, je k meni prišel zdravnik in mi povedal, da bom moral na rehabilitacijo v Ljubljano, kjer se bom navadil na invalidski voziček.
janez hudejKako ste to sprejeli?
Spraševal sem se, kaj mi to govori, kaj mi bo voziček, verjel sem, da me bodo pozdravili, nisem se še zavedal resnosti poškodbe. V slovenjegraški bolnišnici sem bil tri mesece, v tem času se je začelo moje prebujanje. Spoznavanje, da ne bom nikoli več hodil, je bilo zelo boleče. Sem pa bil dobro informiran. Z menoj je ležal bolnik, ki je tudi doživel prometno nesrečo. Dekle njegovega sina je bila fizioterapevtka in je poznala paraplegijo – o tem sva se precej pogovarjala. Vsak dan so mi tudi govorili o človeku, ki je sicer na invalidskem vozičku, a vozi avto in se ukvarja s športom. Na poti na Evropsko prvenstvo v atletiki me je celo obiskal. Meni je to v glavi naredilo premik in sem spoznal, da lahko živim in ustvarjam tudi, če sem na vozičku. Zame je bilo ključno, da sem slišal predvsem pozitivne stvari, da je mogoče kljub invalidnosti polno živeti.

Videli ste svetlobo, niste padli v temo …
Drži. Samo spoznanje, da bom na invalidskem vozičku, je bilo hudo. Tega nisem kazal, saj sem videl, da je staršem še huje. Sem tudi človek, ki ne poklekne pred nobeno težavo, vedno iščem rešitve. Ko sem jo našel, me je tok dogodkov potegnil naprej.

 

Študij, šport …
Veliko stvari se je dogajalo. Pri meni je bila diagnoza postavljena takoj, saj je že prvo rentgensko slikanje hrbtenice pokazalo, da je hrbtenjača prekinjena. Če bi energijo vlagal v prazne upe v ozdravitev, si ne bi mogel urediti življenja v okvirih, kot sem lahko. Ključno je bilo, da sem imel prave informacije.

To je bilo že v Soči?
Ne, v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Ko sem šel na rehabilitacijo v Sočo, sem že vedel, da ne bom nikoli več hodil. Tja so me pripeljali z rešilnim vozilom, odpeljal sem se sam z lastnim avtomobilom. Danes je avto kot moje druge noge – brez njega si življenje težko predstavljam.

Kako ste si uredili življenje?
V času rehabilitacije so mi povedali, da je moja edina možnost, da študiram in si pridobim poklic, ki ga bom lahko opravljal. Najprej sem končal srednjo tehnično šolo, potem pa Ekonomsko-poslovno fakulteto v Mariboru, kjer sem zaključil smer poslovna informatika. V tem času sem se tudi poročil, in ko sem končal šolanje, sem se zaposlil, z ženo sva se odločila za otroka. Zaposlil sem se kot informatik v Gorenju, danes delam kot računalniški programer. Pomagam pri razvoju programske opreme za proizvodne procese, za načrtovanje proizvodnje. Delo je zelo razgibano in ga opravljam z veseljem, nanj sem zelo ponosen. Prihodnje leto bom tam 30. leto.

Kako je na vas gledala okolica?
V staro okolje se nisem mogel vrniti, kot bi si želel, zame je bilo vse nedostopno. Šlo je za hribovsko vas, kjer življenje teče skozi delo, medsebojno pomoč, jaz pa tega več nisem zmogel, zato sem se počutil izločenega. Po dveh letih po nesreči sem se odselil v Velenje in začel živeti samostojno. Danes živim v Vinski Gori pri Velenju.

Ste tudi športnik …
S športom sem se začel ukvarjati že na rehabilitaciji. Naučil sem se plavati, saj do takrat nisem bil plavalec. Spoznal sem reprezentante, ki so bili včlanjeni v Zvezo paraplegikov Slovenije in so hodili na tekmovanja v košarki in atletiki. Na začetku sem se ukvarjal z vsemi športi, ki so bili na razpolago. Kasneje sem precej dobre rezultate dosegal v atletiki in sem se začel pod strokovnim vodstvom z njo zelo resno ukvarjati. Leta 1990 sem se uvrstil v državno reprezentanco. Sodeloval sem na štirih paraolimpijskih igrah. V življenju sem uresničil skoraj vse življenjske cilje, neizpolnjen je ostal le paraolimpijska medalja. Dvakrat sem bil četrti, zmanjkalo mi je čisto malo. Bolj sem bil uspešen na Evropskem prvenstvu, imam kar nekaj medalj. Evropski prvak sem bil v suvanju krogle in pri tem tudi dosegel evropski rekord. Bil sem tudi tretji na Svetovnem prvenstvu v peteroboju.

V življenju sem uresničil skoraj vse življenjske cilje, neizpolnjen je ostal le paraolimpijska medalja.

Ali še tekmujete?
Ne. Zadnjič sem bil na Paraolimpijskih igrah v Atenah leta 2004. Staknil sem tudi poškodbo, treniral sem zelo intenzivno in nadaljevanje bi vodilo v resno okvaro rok. Sicer mi je za medaljo žal, vendar sem sprejel pravilno odločitev, čeprav bi glede na leta lahko tekmoval še danes.

Kaj bi v luči vaše nesreče svetovali mladim voznikom?
Svoje odločitve ne morem več spremeniti, oni lahko sprejmejo pravilno odločitev, ki jih bo varno pripeljala do cilja. Ko se vključijo v cestni promet, naj to storijo odgovorno do lastnega življenja in do življenja drugih. Če vozijo, naj bodo trezni in naj vozijo po pravilih varne vožnje.
Miša Kočevar

 


Tokratni sogovornik Janez Hudej je ustanovni član tega gibanja.

Preberite tudi:

prometna nesreča
Žiga Breznik o prometni nesreči: “S svojim telesom počni, kar želiš, drugim pa ne smeš škodovati”

...  rešiti, je potrebna takojšnja operacija; dan ali dva po nesreči so namreč posledice usodne. Čez pretrgane hrbtenične živce ...

Foto: Studio Fonda
Urška Žolnir: “Vem, ko mi obrnejo hrbet, se marsikaj dogaja”

Urška Žolnir je danes veliko več kot le judoistka svetovnega kova. Je trenerka, sestra, teta, glasbenica, predvsem pa preprosto podeželsko dekle.  ...

Na Turncu leta 2014 (foto: A. Hodalič)
Viki Grošelj: »Učitelji skušamo dokazati, kako pomemben je šport«

Viki Grošelj je eden najbolj izkušenih slovenskih alpinistov, poleg tega pa tudi gorski vodnik, reševalec in športni pedagog. Tokrat smo se z njim ...

Foto: Osebni arhiv Sare Isakovič
Sara Isakovič: »Vem, da bom plavala do konca svojega življenja«

Sara Isakovič, trikratna olimpijka, nosilka srebrne olimpijske medalje, nekdanja plavalka in svetovna popotnica, je tokrat z nami spregovorila o plav ...