Aljaska skrivnostna dežela
 

Na dvotedensko potovanje po Aljaski sem se odpravila sama. Čista divjina in neokrnjena narava, trekingi na severu Amerike, avantura brez primere, občutek popolne svobode, vrhovi, vzpenjajoči se iz morja ali prostranih gozdov, množica jezer, reke, ki se vijejo v tundri, ledeniki, ki počasi izgubljajo prvotno stanje… Vse to je Aljaska. 

 Aljaska je dežela prostranstev, kjer se čas za nekaj trenutkov ustavi. Vsaj občutek je takšen v primerjavi s tempom našega realnega sveta. Na začetku sem se spraševala, kako bom lahko vse potovanje po divjini zmogla sama. A šlo je brez težav in na koncu sem bila presrečna zaradi vseh čudovitih doživetij.

foto_5

Pozor, los na cesti

Pomemben del nedotaknjene aljaške pokrajine so živali. Ni se zgodilo le enkrat, da sem pred seboj na cesti zagledala samico losa z mladiči, ki so mene gledali še bolj čudno kakor jaz njih. Morda tudi zato, ker je bil moj najeti avtomobil živo rumene barve in se ni prav lepo zlival z naravo.

Čeprav so srečanja z losi pogosta, te živali vedno znova vzbujajo spoštovanje in po obnašanju jasno sporočajo, da se jim ni priporočljivo preveč približati. Kot zanimivost – na Aljaski je več napadov losov na ljudi kakor napadov medvedov. A če ohranjaš distanco in spoštovanje, te živali kar tako ne napadajo. Dober dokaz za to je znani nacionalni park Denali, kjer se niti ena žival ni bala večjega števila obiskovalcev. Živali tam so strogo zaščitene, morda prav zato še niso uspele razviti strahu pred ljudmi. Celo naš avtobus so spremljali jeleni ter kojot. Moj potep med živalmi in neokrnjeno naravo v parku Denali pa je kronal mogočni najvišji vrh McKinley, ki se je pokazal izza oblakov. Bili smo redki srečneži, saj se McKinley v vsem svojem čaru prikaže le eni tretjini obiskovalcev. Poleg losov je na Aljaski mogoče videti še številne druge živali. Tudi medveda, sama sem ga lahko prav od blizu opazovala ”z vode”, na čolnarjenju. Aljaska za vodna doživetja ponuja veliko možnosti, saj jo sestavlja ogromno jezer in dolgih rek. To pokrajino sem si ogledala tudi iz zraka, s hidroplanom. Čeprav sem za to izkušnjo odštela 175 evrov za eno samo uro, mi niti za trenutek ni bilo žal tega denarja. Šele iz zraka sem si namreč vsaj približno lahko predstavljala prostranstva Aljaske.

Poleteli smo mimo tisoč in enega jezera, prek ledenika in se približali gori McKinley. Reke so se neskončno daleč vile po pokrajini. Sedaj šele razumem, da nekateri veslajo mesece in mesece, da pridejo do želenega cilja. Iz zraka sem opazovala ogromne ravnine z revnim gozdom in dolge gorske grebene, ki jih tudi v poletnih mesecih krasi snežna površina. Upravičeno rečejo Aljaski ”The Last Frontier” – zadnja meja, zares redek del sveta, kjer je še moč videti pokrajino, kakršna je v prvotni obliki.

Čeprav so srečanja z losi pogosta, te živali vedno znova vzbuja-jo spoštovanje in po obnašanju jasno sporočajo, da se jim ni priporočljivo preveč približati. Kot zanimivost – na Aljaski je več napadov losov na ljudi kakor napadov medvedov.

 

foto_2

Zakladi nafte in zlate rude

Aljaska pa so tudi znani zlatokopi in najdišča nafte. Preden so Rusi prodali to ozemlje Združenim državam Amerike, se niso zavedali, kaj izgubljajo. Sedaj pa se Aljaščani veselo norčujejo iz njih ter tiskajo na majice napise, da se iz Aljaske da videti Rusijo. Novi gospodarji so odkrili neslutene količine zlate rude, kar je pritegnilo mnogo ljudi v to, za tiste čase neusmiljeno in kruto deželo. Le redki so od tega zares obogateli, mnogi so podlegli mrazu ali pa so bili žrtve divjih živali. V prvi polovici minulega stoletja pa so odkrili še drugo veliko bogastvo te pokrajine, to so veliki zakladi nafte. Čez celotno ozemlje od severa do juga poteka cev, v kateri se pretaka nafta. Ogled te neverjetno dolge cevi je zelo zanimivo doživetje za vsakega obiskovalca.

Večni led in sneg

Aljaska predstavlja tudi večni sneg, led, mraz ter večno temo pozimi. To je dežela, ki jo odlično zaznamujeta polarni dan in polarna noč. Med vožnjo po najbolj severnem delu, mestu Faihrsbank, sem doživela, da je sonce dejansko sijalo ves dan in vso ‘noč’. Niti za trenutek ni izginilo za gorami. Faihrsbank je sicer drugo največje mesto na Aljaski, kjer je čutiti velik vpliv Amerike – kot bi bili v tem svetu dve povsem drugačni vrsti življenja, eno na podeželju, drugo v mestih. Človek se je želel nekako udomačiti, zgradil je dve večji mesti, ukradel pa velik del lepote, mistike in čara severu. Temu so se uprli losi, ki sedaj živijo kar v sožitju s prebivalci mest.

Med vožnjo po najbolj severnem delu, mestu Faihrsbank, sem doživela, da je sonce dejansko sijalo ves dan in vso “noč”. Niti za trenutek ni izginilo za gorami.

 

foto_8

Drznih voznikov ne srečaš

Bogastvo Aljaske pa so tudi njihovi domačini, ki sedaj sicer že živijo na sodoben način, vendar še vedno veselo prikazujejo star indijanski način življenja. Med potjo sem nekje ob eni izmed mnogih rek ob počitku spoznala dva domačina, ki sta bila sicer nad menoj bolj presenečena kakor jaz nad njima. Mnogim ni povsem jasno, da eno samo dekle prepotuje to divjo deželo. Z veseljem sta iz avtomobila vzela njihov znani instrument, country kitaro ter mi zaigrala eno izmed znanih aljaških pesmi. Zveni povsem drugače, vendar se zliva v to pokrajino tudi glasba, ki se je razvila na tem področju. Domačine na Aljaski bi ocenila kot najbolj prijazen del sveta, če ga primerjam z mojimi že mnogi-mi potovanji. Drznih voznikov, nervoznih, zmedenih ali zaskrbljenih ljudi ni mogoče srečati nikjer. Dali so mi občutek, da so veseli vsakogar, vendar za to ne zahtevajo plačila na vsakem koraku. 

Še nekaj o deželi polnočnega sonca:

  • Velika je kot 74 Slovenij, a tu živi le četrtina toliko prebivalcev kot pri nas.
  • Leta 1867 je Rusija ozemlje Aljaske prodala ZDA za 7,2 milijona dolarjev.
  • Pozimi je lahko tu tudi -75 stopinj Celzija in do tri metre snega.
  • Tu je več kot polovica svetovnih ledenikov in 14 vrhov, višjih od 4.200 metrov.
  • Turistična sezona traja od junija do avgusta.
  • Cena letalske vozovnice je okoli 1.200 evrov, cene tam pa so povprečno podobne našim; na primer najem avtomobila me je stal 375 evrov za dva tedna.
  • Razdalje merijo v miljah. Običajno so kraji med seboj oddaljeni tudi 100 ali več milj, vmes pa morda – če imamo srečo – stoji kakšna črpalka.
  • Neprijetnost na Aljaski so ogromni požari, ki jih zanetijo strele in jih je težko pogasiti. Narava zaradi kratke sezone nato za rast potrebuje več let, da si opomore.

 

 

Preberite tudi